Kratka vsebina
Rdeča nit knjige Preživela z volkovi je življenje 7 let stare svetlolase judovske deklice Mishe, avtorice te knjige, katere starše (mama je temnolasa ruska Judinja, oče pa svetlolas nemški Jud) v času holokavsta zajamejo Nemci. Starša sta sicer predhodno zagotovila varnost hčerke po njuni (dokaj neizogibni) aretaciji, a Misha je bila v novi družini zelo nesrečna in nezaželena. Vsilili so ji celo novo identiteto, po kateri je bila stara štiri in ne sedem let, ime pa ji ni bilo več Misha, ampak Monique (kar v grškem jeziku pomeni „sam“). Nekaj časa je preživela na kmetiji dedka, kjer je bila od celega otroštva tudi najbolj srečna. A kmetija je postala vse bolj ogrožen kraj s strani Nemcev, zato je pobegnila in se podala na dolgo pot iskanja svojih staršev na vzhod (kamor ji je dedek razlagal, da Nemci odpeljejo Jude). Večino časa potuje v gozdu in se izogiba vseh ljudi, saj se bolj ogroženo počuti ob ljudeh kot ob živalih. Za preživetje krade hrano, obleko, čevlje, večkrat pa mora za potešitev svojega praznega želodca jesti celo zemljo, črve in okostja živali. Neuspešna kraja na Poljskem ji prinese počeno hrbtenico in bolečine, zaradi katerih se onesvesti. Ko ponovno odpre oči, nad njo bedi volkulja. Ker žival čuti, da se je Misha ne boji, pot nadaljujeta skupaj. Druženje ne traja dolgo, saj jima pot prekriža lovec, ki ustreli volkuljo. Misha še bolj zasovraži ljudi, saj so ji tako vzeli že drugo „mamo“, pot pa mora nadaljevati sama. Obenem na lastne oči vidi več grozot, ki jih Nemci prizadejejo Judom, tudi otrokom (npr. hladnokrven poboj otrok, posilstvo in umor deklice, grozote v Varšavskem getu). Po pobegu iz Varšavskega geta najde volčje mladiče, s čimer jo medse sprejme volčji trop. Želja po „volčji družini“ za krajši čas zaustavi iskanje staršev, ki se po približno mesecu dni nadaljuje v spremstvu dveh volkov (odraslih mladičev). Nekaj časa potujejo skupaj, a volkova nekega dne odideta svojo pot in Misha se naprej spet poda sama. V štirih letih je potovala od Belgije, Nemčije, Poljske in Ukrajine, preko Romunije na Balkan in z ladjo v Italijo ter preko Francije nazaj v domačo Belgijo. Tam upa na srečanje s starši, ki jih tudi v domačem kraju ne najde. Nekaj časa živi z bando mladostniških tatov, katero zaradi samomora enega izmed njih aretira policija. Na policijo jo pride pozdraviti dedek, ki jo že vsa leta išče. A Misha zaradi njegove starosti ne more živeti z njim. Dodelijo jo dvema uglajenima gospema (nunama Léontine in Sybil), ki jo vzgajata in šolata za učiteljico. Knjiga se zaključi z opisom kasnejšega življenja Mishe, ki je danes že stara gospa. S svojim možem Mauricem in številnimi živalmi živi v Ameriki v bližini volčjega tropa.
Razmišljanje
H branju knjige Preživela z volkovi me je pritegnil sam naslov knjige, od katere sem pričakovala razkritje marsikatere plati volčjega življenja, ki ga običajni ljudje ne poznamo oziroma si ga vsaj predstavljamo drugače. Kako drugače? Vsekakor ne kot sožitje volka in človeka, katerega je avtorica Misha Defonseca zelo lepo predstavila. V knjigi živali predstavlja kot boljše prijatelje od sočloveka. Živalski svet je predstavljen kot višji in mogočnejši kot človeški, katerega zaradi vseh videnih grozot prezira in sovraži. Volkove pa ne predstavi kot zveri, ki naj bi se ljudje bali, saj so napadalne in je njihov glavni cilj, da nas pokončajo in nas imajo za večerjo. Volkove predstavi kot njene najboljše prijatelje in edina bitja, ki jo še imajo rado. Življenje z njimi predstavi sicer šele v drugi polovici knjige, a samo pričakovanje do tega dela me je še bolj vleklo h branju. Avtorica je z volkovi živela dvakrat. Prvič ji je tako rekoč življenje rešila volkulja, ki jo je posvojila kot svojega mladiča, jo kot takega tudi hranila ter varovala. Celo svojemu volčjemu izbrancu je dala vedeti, da naj z njo ne dela kot s človekom, ampak kot z volčjim mladičem. Volkulja je bila njena „nova“ mama. Misha se je precej naučila o volčjem življenju ter njihovih pravilih obnašanja in ugotovila, da so pravzaprav zelo podobni človeškim, le da je volčja vzgoja še bolj neposredna. Takšna primerjava bi verjetno marsikaterega bralca šokirala, saj ljudje nismo vajeni, da bi se primerjali z živalmi (ki so po mnenju povprečnega človeka z biološkega vidika nižja bitja od ljudi) in celo divjimi živalmi. A mene kot ljubiteljico živali to ni zmotilo, zdelo se mi je le precej zanimivo, kako v bistvu lahko živali brez besed, brez zapisanih pravil in brez tako razvitih možganov kot so človeški, delujejo precej podobno človeški družbi oziroma človeški družini. Kot ljudje tudi volkovi po naravi niso samotarji. Sicer precej poti lahko prehodijo sami, a kot človek iščejo izbrance, s katerimi bi si ustvarili družino oziroma svoje krdelo. Volčje krdelo šteje več članov kot povprečna človeška družina, lahko bi rekli, da volkovi živijo v razširjenih družinah. Običajno krdelo sestavljata dva ali trije volčji pari z mladiči. Tudi krdelo ima dva „glavna“ volkova, vodji (le ta dva volkova v celem krdelu pri lulanju lahko dvigujeta taco), kot ima človeška družina starše. Zanimiva je bila tudi primerjava volkov in otroka v primeru, kadar je Misha storila napako (in se vedla preveč po človeško), na katero sta jo volčji vodji opozorili z renčanjem. Kot opravičilo in v vednost napake je Misha morala skloniti glavo kot karan otrok, s čimer sta volkova razumela podrejenost in bila spet zadovoljna. Pri drugem srečanju z volkovi je avtorica razkrila tudi volčjo igro in nujno varstvo mladičev. Z volkovi se je igrala kot z otroci (kar je po vseh letih poti in ukradenega otroštva zelo pogrešala), kar ji je prineslo dovolj veliko zaupanje s strani kardela, da so jo volkovi pustili samo pri mladičih kot varuško ter odšli na lov. To je bila največja potrditev sprejetja človeka med volkove, kar dokazuje, da živali same po sebi niso napadalne in kot je govoril dedek Mishi kot majhni deklici: „Živali so boljše od ljudi. Živali ti ne želijo nič slabega, hvaležne so. Nikoli ne boš videla, da bi žival zanetila vojno, žival ubije le takrat, ko hoče jesti. Človek pa ubija brez razloga.“ Avtorica večkrat izpostavi, da je človek sočloveku večkrat večji sovražnik kot marsikatera divja žival, kar je kot judovska deklica, kateri so Nemci odpeljali starše, spoznala na lastni koži v vseh (štirih) letih njene poti in skrivanja pred Nemci. Kljub naslovu knjige je namreč rdeča nit zgodbe življenje Judov v drugi svetovni vojni v času holokavsta, ki je predstavljeno skozi oči otroka, a zato nič manj nazorno opisano in kruto. Sama o holokavstu iz šolskih klopi ne vem veliko, a hladnokrvna dejanja, ki so jih Nemci izvajali nad Judi, so v knjigi predstavljena tako realistično, da bralcu sežejo do srca in si jih bom še dolgo zapomnila. Opis stanja v Varšavskem getu je tako nazoren, da si je pred očmi moč predstavljati podobe ljudi za obzidjem, njihovo prestrašenost, obup in vdanost v usodo. Tudi življenje Judovske družine, preden so jih odpeljali Nemci, avtorica v prvem delu knjige opiše do potankosti. Njihovo skrivanje v stanovanju (zaradi nevarnosti je bilo prepovedano tudi zadrževanje na balkonu), če njihovi lasje niso bili svetli (mama je imela temne lase, zato je Mishe v javnost hodila le s svetlolasim očetom), pomanjkanje hrane in igranja z drugimi otroci, brez govorjenja v javnosti, skrivanje otrok Judov pred Nemci tudi v šoli ter nasploh manjvrednost Judov. Knjiga je, v primerjavi s strokovnimi knjigami iz časa holokavsta, napisana bolj osebno in bo zato po njenem branju verjetno bralcu (vsaj meni) lažje pomniti, kako se je godilo Judom v času holokavsta. Obenem pa se nam tudi ob koncu branja v spomin prikrade misel oziroma vprašanje, kdo je konec koncev človeku res večji sovražnik – žival (ki ubije, kadar je lačna) ali sočlovek (ki ubija že takrat, kadar mu določena lastnost ljudi ni všeč)?