Hribi

Potopis

V sončku smo stopili iz avtomobila in si v družbi še nekaj pohodnikov nataknili smuči in krplje. Prvi del poti nas je peljal po cesti proti Črnemu Kalu. Sonce je bilo že močno, sneg se je topil in preobražal kar pred našimi očmi. Nebo brez oblačka in okolica, ki ti potegne nasmeh na usta. Ni šlo drugače, kot da je fotoaparat pel svojo pesem. Kratek počitek smo si privoščili pri lovski koči, nato pa izbirali smer vzpona. Žal smo pozabili, da smo se ob prejšnjem obisku, o katerem si lahko preberete v prispevku Blegoš prek Prve ravni, povzpeli prek Prve ravni in smo tokrat sledili planincem po poti prek grebena.

Sam vzpon se je tako spremenil v grizenje kolen. Smučke sem po nekaj korakih snel z nog in jih privezal na nahrbtnik. Tudi Špela je na sredi poti snela krplje in se po „stopničkah“ rajši podala peš. Pot je bila dobro shojena, gaz utrjena. Ves čas vodi po gozdu, zato je bila tudi relativno varna pred plazovi. Paziti je bilo treba le na zdrse. Če odmislimo strmino, je bil vzpon zelo prijeten.

Proti vrhu so se naši počitki začeli množiti. Stisnili smo zobe in se na vrhu pridružili veselim skupinicam planincev in turnih smučarjev, ki so že uživali z mislijo na spust. Oblak je žal zakril sonce, a razgledi so bili enostavno čudoviti. Kmalu smo se spustili proti koči na Blegošu. Skrbela me je snežna skorja, a se je kmalu pokazalo, da je pred mano zgolj pršič. Tedaj se je spust zame spremenil v užitek, Špela pa je lahko vadila hitrejše spuščanje s krpljami (v čemer še ne uživa najbolj). Od koče smo se obrnili na gaz, ki je potekala v smeri ceste. Spust proti križišču je bil hiter in užitka poln. Edino Špeli ni bilo toliko po godu, saj je bila gaz preozka za njene krplje in si je ponovno utirala svojo pot.

Pri križišču smo ugotovili, da bomo šele drugi, ki bomo gazili proti Črnemu Kalu. Kalvarija se je tako pričela. Krplje so tu prišle še kako prav. Po nekaj sto metrih smo prišli na novo razpotje. Cesta, seveda nezgažena, je vodila naravnost, utrjena gaz z markacijami pa direktno v dolino. Kot smo ugotovili kasneje, bi se morali odločiti za težjo pot – gaženje proti Črnemu Kalu, saj je naš direkten spust vodil do Potoka. Lagal bi, če bi dejal, da med spustom nisem užival. Pršič, gozd in ravno prav strmo pobočje. Edino sonca na tem koncu ni bilo.

V Potoku pa težka odločitev – kam naprej. Ob pomoči očeta (seveda prek telefona) smo našli pot do Črnega Kala. Kakih 500 m se je bilo potrebno spustiti po asfaltni cesti, od koder so nas markacije vodile desno v breg. Pri kmetiji sem ponovno namestil pse, Špela pa krplje. In smo šli. Pot se je spremenila v gaz. Žal pa je gaz vodila v napačno smer, saj so jo naredili turni smučarji med spustom. Mi smo sledili redkim stopinjam po cesti, gazili celca in opazovali, kako se Podiju nabirajo kepe pod nogami. To je pomenilo le eno – nositi ga bo treba. Kot da nisva bila že sama dovolj utrujena. Špela se je javila, da ga bo nosila kar ona. Sam sem kot kaže izgledal še bolj na psu.

Poti, sicer precej položne, pa kar ni in ni hotelo biti konec. Dolga naj bi bila dobro uro, a mi smo zaradi utrujenosti in gaženja potrebovali slabi dve uri. Pri lovski koči smo popili še zadnje kaplje vode in se oddahnili, saj smo končno prišli spet na znano pot. Na srečo je bil pred nami le še kratek spust proti avtu. Iz sence smo prišli na sonce, kar nam je vsem dalo nekaj nove energije. Podi je ponovno lahko sam hodil.

Našo lepo, a naporno, turo smo zaključili pri avtu. Pred potjo domov smo se ustavili še na kmečkem turizmu, kjer so nam natočili težko pričakovani hladen ribezov sok.

Povezani prispevki

• Blegoš prek Prve ravni

Dostop

Po prihodu v Škofjo Loko zavijemo na semaforiziranem križišču sredi mesta na levo proti Poljanam in Gorenji vasi. Peljemo se po ozkih ulicah mimo gradu in iz mesta. Peljemo se mimo Podpulfrce, mimo Zminca in Loga. Na levi vidimo Tavčarjev dvorec oz. Kmečki dvorec Visoko. Table nas nato opozorijo na križišče, kjer se usmerimo na desno proti Poljanam nad Škofjo Loko. Peljemo se skozi vas in nadaljujemo proti Volči. V Volči zavijemo desno proti vasi Podobeno. Za Podobenem zavijemo levo proti Javorjem. V Javorjih zavijemo levo proti Žetini. Peljemo se skozi Murave in Gorenje do Gorenje Žetine. Tokrat smo zaradi snega avto pustili na koncu vasi, ob letnih razmerah pa se lahko zapeljemo do Črnega Kala in tam parkiramo avto.

Zanimivosti

Blegoš je drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja, ki leži na nadmorski višini 1562 m. Travnat vrh je znan po svoji favni in flori, v njegovi travnati ruši med drugim cvetjem lahko vidimo številne cvetove murk. Pod vrhom stoji planinska koča, sam vrh pa nam v lepem vremenu ponuja lep razgled po širši okolici – vidni so okoliški vrhovi, celoten greben Spodnjih Bohinjskih gora, najvišji vrhovi okoli Triglava, celotne Karavanke in Kamniške Alpe, v dneh z zelo čistim ozračjem na jugu vidimo lahko celo do Snežnika. V pomoč pri ugotavljanju katero goro gledamo, je na vrhu tudi razgledna plošča. Na vrhu lahko vidimo tudi betonske utrdbe Rupnikove linije, ki spominjajo na čas pred 2. svetovno vojno, ko je Blegoš veljal za eno glavnih postojank v obrambnem sistemu Kraljevine Jugoslavije proti Italiji.

Na Blegoš vodijo številne, različno dolge in zahtevne, markirane poti. Verjetno je najbolj obiskana pot s Črnega Kala, od koder vrh osvojimo v približno 1 h 30 min. Blegoš lahko tudi povprečni pohodniki osvojimo s Starega vrha nad Škofjo Loko ali Črnega vrha nad Cerknim, zahtevnejši vzpon pa je iz doline Poljanščice ali Selščice (približno 3 h vzpon).

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik