Hribi
Ko vidimo eno od panoramskih slik Blejskega jezera, posneto iz zraka, je velika verjetnost, da je nastala prav na razglednih vrhovih Ojstrice ali Male in Velike Osojnice.
Po sledeh gradnje Rupnikove linije je tematska pot nad Gorenjo vasjo v Poljanski dolini, ki sledi delu obrambnih vojaških struktur iz časov med 1. in 2. svetovno vojno. Mi smo se odpravili po krajši, krožni poti, po kateri nas je od bunkerja do bunkerja nadvse zanimivo vodil Škofov Francelj. Pot je še posebej zanimivo opremljena za otroke, saj jim bo Francelj predal veliko svojih modrosti.
Lep sončen dan smo preživeli v Soteski Vintgar. Pot po soteski je lepo urejena in naš fotoaparat je pel ob številnih lepih prizorih vode in vodnega toka. Lep zaključek sprehoda po soteski predstavlja slap Šum, od koder smo naš pohod nadaljevali na vrh Hom s cerkvico sv. Katarine. V dolino smo se spustili po drugi poti in posrečilo se nam je, da je naš potep zaključila prav blizu našega parkirišča.
Prehodili smo krožno pot po planinah Velike planine. Mimo Gašperjeve koče smo se povzpeli na Zeleni rob in vrh Velike planine, nadaljevali mimo pastirskega naselja do Domžalskega doma in Črnuškega doma. Z Male planine smo mimo Jarškega doma nadaljevali do Gojške planine in naprej skozi Dovjo raven. Tu smo se začeli vračati nazaj vse do Kapele Marije Snežne. Krog smo sklenili ob jami Veternici.
Na Zelenico smo se tokrat odpravili s smeri Tinčkove koče v Završnici. Navdušile so nas lepote doline Završnice (gore, cvetje, razgled vse do Blejskega jezera), na katero je čudovit razgled izpred Doma pri izviru Završnice na Smokuški planini. Po kratkem oddihu pri Domu na Zelenici smo se podali še na bližnji vrh Triangel, nato pa se po čudoviti dolini vrnili nazaj v dolino.
Na Begunjščico smo se odpravili iz smeri Završnice. Prehodili smo krožno pot od Tinčkove koče na Roblekov dom, od tu pa naprej na Veliki vrh Begunjščice. Vračali smo se čez Roblek, mimo opuščenega rudnika mangana do Polške planine s Tomčevo kočo. Od tu pa preko zahodnega pobočja Begunjščice nazaj do Tinčkove koče.
Po dolgih letih smo se ponovno odpravili na Golico. Nismo je obiskali v času narcis, a so nam pot polepšale številne cvetlice, med njimi tudi narcise. Povzpeli smo se mimo Planinske postojanke Pri Fencu. Pod Kočo na Golici smo uživali razgled na Klopci ljubezni, na vrhu pa razgled na Julijske Alpe in na avstrijsko Koroško. Vračali smo se mimo slapu Bašar in Savskih jam s Korlnovim rovom.
Običajno pot na 1471 m visoko Kriško goro vodi iz vasi Gozd. Mi smo si želeli pot še podaljšati, zato smo kot izhodišče izbrali parkirišče ob Kliniki Golnik. Strma pot nas je spremljala vse do vrha s Kočo na Kriški gori. Kljub temu pa je bilo med vzponom ravno prav počivališč in razgledišč, da smo si lahko odpočili. Med spustom smo se ustavili na Vzletišču Kriška gora in opazovali let padalcev.
Pot na Sv. Jakob nad Preddvorom letno obišče ogromno ljudi. Na vrhu vsi uživamo v naravi, razgledih in prehojeni poti. Malokdo pa se odloči zapustiti nemir romarske poti in se podati v samoto bližnjih vrhov. Mi smo tako obiskali z gozdom poraščen vrh Potoške gore in gol ter izrazito razgleden Javorov vrh. Na poti smo srečali le peščico planincev, se z vsakim prijazno pozdravili in poklepetali.
Od zadnjega vzpona na Lubnik, 1025 m visok vrh nad Škofjo Loko, je minilo že precej let. Tokrat smo se na vrh povzpeli iz vasi Breznica. Kot je značilno za vse poti, je tudi ta pot strma. A s primerno motivacijo smo uspešno premagali strmino in izpred Doma na Lubniku uživali v lepem razgledu sončnega, a vročega poletnega dne. Povratek po drugi poti je še dodatno popestril celoten pohod.
Piramidasto oblikovan vrh nad vasjo Zminec je opazen že od daleč. Hkrati pa je popolnoma neviden in poznan le redkim. Nanj vodi kratek, a strm vzpon. Na koncu poti nas pričaka med drevesa skrita cerkev, za njo domiselno skrita vpisna knjiga, še kakšnih 200 m naprej pa pravi vrh. Čeprav prav na vrhu Lovrenške gore ne moremo opazovati razgleda, pa je ta med potjo toliko bolj izrazit.
Rovnik nad Besnico smo tokrat obiskali po drugi poti. Izhodišče vzpona je bilo sicer enako, ob informacijski tabli učna pot Besnica »Rovnik – slap Šum«, a hojo smo pričeli v nasprotni smeri učne poti. Naša orientacija je bila zaradi bolje označene krožne učne poti večkrat otežena, a sama pot je bila prav tako lepa, zanimiva in ne preveč naporna. Podaljšali smo jo še s sprehodom do slapu Šum.
Ob obisku Postojne smo se tam povzpeli na Sovič s čudovitim razgledom na mesto in okolico. Obiskali smo ruševine gradu Adelsberg in znamenito razgledno točko Pri Slovenski štangi s slovensko zastavo, se spustili v mesto Postojna in si ogledali Titov trg s skulpturo človeške ribice, Inštitut za raziskovanje krasa s proteusom na steni in Cerkev sv. Štefana ter doprsni kip papeža Janeza Pavla II.
Na Čemšeniško grajsko pot sva se podala iz Lavrice. Prijeten vzpon naju je vodil na Šeparjev hrib z lepim razgledom na okoliške vasi. Pot sva nadaljevala mimo Dvorca Lisičje in čez avtocesto proti najvišji točki poti – vrh Molnik. Po spustu mimo kamnoloma sledi vzpon v naselje Orle, kjer sva se pri brunarici usmerila proti kapelici. Spust naju je pripeljal do Daljne vasi in nazaj v Lavrico.
Podal sem se na pohodno pot po Škofjeloškem hribovju, v kateri sem povezal Križno goro, Planico in Crngrob. Začel sem v Podlubniku in preko naselja Trnje sledil oznakam poti. Ta se je kmalu začela strmo vzpenjati vse do Križne gore. Od cerkve sv. Križa sem nadaljeval hojo proti Lavtarskemu vrhu, Planici in naprej proti cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Pot sem zaključil pri TIC Škofja Loka.
Na Sv. Jošt nad Kranjem smo se tokrat podali iz Čepulj in skozi Benedikovo dolino. Gre za manj znan dostop, ki ga brez težav prehodijo tudi mlajši otroci. Že pri hoji skozi dolino smo našli svoj mir in tudi v nadaljevanju nismo srečali veliko pohodnikov. Na poti nas je spremljalo spomladansko cvetje, večkrat pa smo tudi uživali razgled v dolino – proti Kranju in Ljubljani ter v smeri Besnice.
Iz Krope smo se povzpeli na Jamnik, eno najlepših razglednih točk. Hoditi smo pričeli po Kovačkovi poti in sledili škratom, ki so nas pripeljali do svojega domovanja na vrhu Kugle. Nadaljevali smo proti Barigli, katere vrh označuje tabla otrok iz vrtca Kropa. Drugi del poti nas je nagradil z lepimi razledi v dolino in proti cerkvici sv. Primoža in Felicijana. Kljub soncu smo bili na vrhu sami.
Raziskovali smo kraje pomembne bitke v 2. svetovni vojni, Dražgoše. Po strmi poti smo se povzpeli do Bičkove skale, kjer smo občudovali razgled in razmišljali o vojnih časih. Nadaljevali smo do Bele peči, kjer so nam ob čudovitem razgledu družbo delali številni metulji. Naš krožni pohod smo nadaljevali še do razgledne točke na Dražgoški gori, nato pa dan zaključili pri Spomeniku Dražgoški bitki.
Obiskali smo bližnjo Besnico in se podali na Učno pot Besnica »Rovnik – slap Šum«. Že takoj pri informacijski tabli smo zagrizli v prvi klanec. Pot je lepo označena, le med št. 5 in 8 smo imeli velike težave z orientacijo. Uživali smo v razgledu pri Veduti, zvonjenju na vrhu Rovnika, raziskovanju kraških pojavov ob poti in v družbi številnih metuljev. Pohod smo zaključili v hladu slapu Šum.
Na Toško Čelo smo se podali iz Šentvida v Ljubljani. Iz Celovške ceste nas je pot vodila v gozd in se tam pričela vzpenjati, tako smo se kmalu znašli visoko nad mestom. Sama pot ne ponuja večjih posebnosti, zato smo sami poiskali kakšno razgledišče ali lepe utrinke iz narave. Naš cilj je bila Lovska koča na Toškem Čelu, kjer smo si odpočili, nato pa se po isti poti vrnili v dolino.
Svetega Lovrenca smo osvojili po krožni Poti pod Storžičem. Iz vasi Povlje nas je pot skozi naselje pripeljala v gozd. Hojo nam je popestrilo več znamenitosti ob poti (Žagarjev mlinček, Odmrlo drevje, Srečotove mlinčke…), na vrhu pa smo pri cerkvi sv. Lovrenca uživali v razgledu. Po kratkem postanku pri Domu na Lovrencu smo se do avta vrnili po poti mimo kamnoloma, Babnega vrta in kapelice.
Sprehodili smo se po Kovačkovi poti v Kropi, ki so jo “zgradili” otroci Vrtca Kropa. Pri cerkvi Matere božje smo uživali razgled na Kropo in na cerkev sv. Lenarta na nasprotni strani potoka Kroparica. Pot smo si popestrili z iskanjem skritih škratov in drugimi pravljičnimi znamenitostmi ob poti. V kratkem smo že stali pri Kugli in škratjem domovanju. Tudi povratek po Skrivni poti je bil hiter.
Pot Jeprškega učitelja se prične v naselju Drulovka. Vodila nas je po robu gozda ob kanjonu reke Save, zato smo večkrat lahko uživali v razgledu. Pot je lepo opremljena z informacijskimi tablami, še posebej zanimive pa so knjigobežnice, lesene omare s knjigami. Pot se zaključi pri Cerkvi matere Božje na Bregu, mi pa smo se vračali krožno levo v smeri ribiškega doma po slabši in neoznačeni poti.
Stari grad nad Kamnikom nam je ostal v spominu po lepem razgledu v dolino, ohranjenih ruševinah grajskega obzidja in pravljičnim presenečenjem za najmlajše. Kljub strmejšim odsekom vzpona do gradu, smo pot nadaljevali še na bližnjo Visoko špico. Tu smo uživali v počitku na klopeh in še lepšem razgledu kot pri Starem gradu. Ob povratku v dolino smo si privoščili dobro sladico v bližnji slaščičarni.
Tematska pot ob Šaleških jezerih je dobro označena sprehajalna pot ob treh jezerih v Šoštanju. Naš pohod smo začeli ob Družimirskem jezeru, ki je sicer zadnje nastalo jezero izmed treh. Poslovili smo se od družine labodov in nadaljevali mimo Velenjskega jezera, ki je največje v Šaleški dolini. Zadnje in tudi najmanjše med tremi jezeri je Škalsko jezero, okoli katerega smo se tudi sprehodili.
Dan smo namenili potepanju po Ljubljanskem barju. Naužili smo se lepega razgleda iz obzidja cerkvice v Dragomerju, obiskali kamnolom v Notranjih Goricah, nato pa se iz vasi Jezero povzpeli na bližnjo vzpetino s cerkvico sveto Ana. Preko gozda smo se sprehodili mimo spomenika Zore Luckmann in kaj hitro osvojili vrh z lepim razgledom. Dan smo zaključili na Sodnem vrhu z opazovanjem vlakov pod nami.
Na Vodnikov razglednik smo se povzpeli iz vasi Jereka. S slabim občutkom zaradi parkiranja smo sledili smerokazu in poti, ki nas je vodila po gozdu z večkratnim prečkanjem asfaltne ceste. Ob prijetnem pogovoru, zanimivi tlakovani cesti in lepotah narave nam je pot s postopnim vzpenjanjem hitro minila. Na vrhu so nas pričakali sonce, čudovit pogled na dolino, mir in tišina poletnega dopoldneva.
Vodna učna pot Grabnarca se prične v Lancovem pri Kulturnem domu. Ko smo zapustili glavno cesto, nas je pot peljala v senco gozda in hlad potokov Lipniške doline. Hoja po lesenih mostovih je bilo doživetje zase. Kar hitro smo prispeli do ruševin Grabnarjevega mlina, od koder smo nadaljevali ob potoku do Grofovega bajerja. Tu se pot obrne z vzponom do vasi Vošče in spustom po cesti do Lancovega.
Krvavec je vredno obiskati tudi izven smučarske sezone. Z gondolo smo se peljali na vrh, od tu pa odšli na naš pohod do vrha Krvavca. Na poti smo se naužili veliko pogledov na cvetoče travnike, srečali kakšno čredo krav, si oddahnili ob kapelici, hotelu in oddajniku ter uživali v razgledih v dolino, na Velikem Zvohu pa nas je pričakal še širši razgled in zaslužena osvežitev.
Pokljuko smo tokrat raziskovali po Pokljuški poti z začetkom pri Mrzlem studencu. Hodili smo po občasno precej zaraščeni gozdni poti vse do Grajske planine. Od tu smo v kratkem prišli do Velikega Blejskega barja in nato nadaljevali proti naselju Goreljek z učno potjo okoli šotnega barja. Tu smo le s težavo našli pravo pot, ki nas je pripeljala do oglarske koče in zadnje točke poti, Savske linije.