Hribi

Potopis

Že dolgo časa sem si želela na Golico, da končno vidim slavne narcise. Glede na to, da jo obiščejo številni ljudje, pa sem pričakovala bolj položno goro. Tako me je strmina utrudila že v prvem delu poti do zadnjih hiš v vasi, nad katerimi sva lahko videla še nekaj zadnjih narcisnih poljan.

Pot se je dokaj strmo in blatno nadaljevala v gozd, iz katerega sem le prisopihala do končno ravne, makadamske ceste za krajši počitek. Kmalu pa se je izkazalo, da je ta pot bistveno preveč položna za Golico – malce sva zašla, zavedla sta naju dva Čeha, s katerima smo se potem skupaj vrnili do pravega križišča za nadaljevanje zahtevnejše ali položnejše poti. Midva sva zaradi večje skupine tujcev izbrala zahtevnejšo pot, da naju ta skupina nebi stalno spremljala. In res naju ni, ampak pot je bila pa zelo strma in poleg tega tudi precej blatna. Tako je bila hoja težka, bolela so me kolena in noge, počivala sem skoraj vsakih nekaj korakov. Malo lažje mi je šlo po pridobljeni vodi, a vseeno bistveno počasneje, kot bi bilo dobro hoditi. Vseeno sva se iz gozda prebila do kamnite poti ter čudovitega razgleda na okolico – dolino ter kočo in sam vrh Golice. Koča je bila že blizu, čakalo naju je le še nekaj minut vzpona, katerega so popestrili klini ter vse več rož.

Pri Koči pod Golico sva si privoščila že pričakovani počitek, se okrepila z vodo in hrano, z daljnogledom preučila vso bližnjo in bolj oddaljeno okolico, vmes pa naju je prišla pozdraviti tudi nama že poznana planinska kavka. Pogledovala sva proti samemu vrhu Golice in opazila, da žal kaj veliko narcis ne bova videla. A vseeno sva se podala na vrh, kjer naju je poleg kar močnega vetra spremljalo tudi številno cvetje – predvsem resje (celi hribi so bili roza obarvani, prav lepi pogledi).

Pot se je splačala tudi zaradi pogleda na drugo stran, čez greben v Avstrijo – v dolino Drave z več manjšimi vasicami. Daljnogled je ponovno zapel, od tega naju ni odvrnil niti veter. Pred nama je bil le še povratek, na katerem sem ob številnem slikanju prav uživala. Čeprav je bila pot spolzka (najprej kamnita, nato blatna), pa sva v dolino stopala kar hitro.

Še zadnji pogledi na narcise in Planino pod Golico sva že pustila za seboj. Kljub lepemu dnevu, sončnemu in polnem cvetja ter lepih razgledov, pa mi neutrjene noge za bolj strme poti niso bile preveč hvaležne. Pot je bila bistveno strmejša kot ostali najini letošnji pohodi, a ob zmerni hoji vseeno vredna pogledov iz samega vrha Golice.

Povezani prispevki

• Golica 2020

Dostop

Do Jesenic najhitreje pridemo iz Ljubljane kar po avtocesti, ki jo zapustimo pri izvozu Lipce. Peljemo se skozi Jesenice. Sredi Jesenic, ko se že dalj časa peljemo mimo železniške proge, nas čaka dobro označeno semaforizirano križišče (ko sva obiskala Golico je to eno redko označeno križišče), pri katerem zavijemo desno. Pot nas pelje v breg in nas pripelje do Planine pod Golico. Avto lahko pustimo na primernem prostoru, midva sva se peljala mimo gostilne dokler se asfaltna cesta ni spremenila v makadamsko, avto pa sva pustila na večjem parkirišču pri mostu. Pot nadaljujemo peš prek tega mostu v breg in skozi vas v gozd.

Zanimivosti

Golica je vrh v Karavankah, ki leži na nadmorski višini 1836 m. Travnat vrh je številnim pohodnikom verjetno najbolj poznan po širnih narcisnih poljanah, ki južna pobočja Golice krasijo v mesecu maju. Tu rastejo gorske narcise, ki jih domačini imenujejo tudi ključavnice. Vrh prebivalcem pod njim predstavlja velik ponos tudi zaradi svetovno poznane skladbe bratov Avsenik Na Golici. Slabih 300 m pod vrhom stoji Koča na Golici, t.i. Nemška koča, ki so jo partizani med 2. svetovno vojno požgali, da ne bi služila Nemcem kot oporišče. Z istim razlogom je bila v tem obdobju požgana tudi koča na vrhu Golice, t.i. Slovenska koča.

Pot na Golico je markirana in občasno precej strma. Do vrha sicer obstaja več poti, večina pohodnikov pa ga obišče po najkrajši poti, ki se začne na Planini pod Golico, vasi severno od Jesenic, od koder do Koče pod Golico pridemo v približno 1 h 40 min. Izpred koče imamo do vrha še pol ure hoda. Na Golico se (po nekoliko daljši, dve do dve in pol urni, poti) lahko odpravimo tudi čez planino Markljev rovt in sedlo Suha ali po krožni poti čez Golico in Rožco.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik