Hribi

Potopis

Po zares dolgem času smo se Bubiji ponovno odpravili na izlet. V teh hladnih jesenskih dnevih smo hrepeneli predvsem po soncu in toploti, zato je bila Primorska logična izbira. Zaradi dni, ko ruj pokaže svoje barve, pa smo izbiro zožili na predel Krasa.

Naš izlet se je začel v zelo meglenem jutru, prvi sončni žarki so nas razveselili šele v okolici Postojne. Šele takrat smo bili prepričani, da je pred nami res lep in sončen dan. Pri cerkvi sv. Kvirika smo poklepetali z obiskovalci pokopališča in povprašali o poti, ki je pred nami. Izvedeli smo, da je poleti tu precej kač, zato smo bili kar veseli, da smo izbrali jesenski čas za obisk. Pred nami je bila široka, travnata pot, ki se je kmalu zožila na utrjeno sprehajalno stezo. Odprli so se lepi pogledi v dolino. Pod nami je bil dobro viden tudi mejni prehod s Hrvaško. Hodili smo bolj ali manj po ravnem in v blagem spustu uživali v pokrajini. Sonce, ruj in lepi razgledi, kaj bi si sploh še drugega lahko želeli. Ob poti smo videli tudi usmeritveno tablo za bunker in sklenili, da se do njega spustimo ob povratku. Čeprav je pot speljana po robu, pa je dobro urejena in ni izpostavljena, zato jo je brez težav prehodil tudi naš najmlajši pohodnik.

V drugem delu se je pot postopno začela spuščati in nas je pripeljala v kraški gozd. Hvaležni smo bili sence, saj nas je sonce glede na letni čas že dobro pogrelo. Spustili smo se vse do travnika, kjer smo zavili desno proti »Ušesom Istre«, kot se imenujejo kamniti spodmoli značilnih barv. Krajši vzpon nas je ločil od novega razgleda v dolino, kjer smo si privoščili postanek in uživali v razgledu. Takoj za ovinkom pa nas je že pričakala informacijska tabla o Velem Badinu. Hiteli smo naprej vse do spodmolov, ki predstavljajo pomembna gnezdišča ogroženim pticam pri nas. Zato smo si visoke pečine ogledali bolj v tišini in se kmalu vrnili po poti nazaj, da ne bi preveč vznemirjali živali. Poleg spodmolov smo si želeli ogledati tudi naravni most, ki ga prej na poti nismo opazili. Zato smo bolj napeli naše oči in pozorno preučili okolico ter ga le zagledali naravnost za informacijsko tablo o Velem Badinu.

Ura se je že bližala dvanajsti, zato je bil čas za počitek in malico, ki smo si jo privoščili na bližnjem travniku, nato pa se vrnili po isti poti. V prvem delu povratka smo malo sopihali v klanec, a ko smo ponovno stali na vrhu oziroma robu in je bila pred nami le še bolj ravninska pot, je bil trud več kot poplačan. Tik pred zaključkom ture smo se spustili še do bunkerja, ki se nahaja približno 50 metrov pod potjo. Spust se je obrestoval z lepim razgledom. Za konec smo izpolnili še drugi dolg tej poti, ogled zvonika in cerkvice sv. Kvirika, ki je bila na našo srečo odklenjena. Nato smo sicer že malo utrujeni sklenili, da se na tako lep dan še ne bomo vrnili domov, ampak bomo raje naredili še en krajši pohod. O njem si lahko preberete več v prispevku Iz vasi Smokvica na Lačno.

Povezani prispevki

• Iz vasi Smokvica na Lačno

Dostop

Z Ljubljane smo pot nadaljevali po avtocesti proti Primorski in jo zapustili na izvozu Črni kal. Nadaljevali smo po lokalnih cestah do Sočerge, kjer smo zavili levo v klanec in parkirali pri cerkvi sv. Kvirika in nadaljevali pot po kraškem robu proti Velem Badinu.

Zanimivosti

Sočerga je majhna vasica, ki leži ob cesti od Gračišča proti Buzetu. V pisnih virih je bila prvič omenjena v 11. stoletju z imenom Sv. Kvirik, kot se imenuje cerkvica s stolpom le 100 metrov nad vasjo. Od nje  vodi pešpot proti kraškemu robu.

Kraški rob (poznan tudi kot Breg ali Bržanija) je območje v skrajno jugozahodnem delu Slovenije. Predstavlja geološko, geomorfološko in podnebno mejo med celinskim delom Slovenije in Istro. Začne se na sedlu Kluč pri Katarini na robu tržaške okolice, nadaljuje ob slovensko-italijanski meji do Socerba ter naprej ob slovensko-hrvaški meji vse do Mlinov. Leži na nadmorski višini 200 do 600 metrov. V Sloveniji je širok med 2,5 in 5 kilometri ter dolg slabih 20 kilometrov. Danes kraški rob velja za sistem ogromnih apnenčastih sten (pri nas je v dolžini 51 kilometrov zabeleženih kar 47 strmih apnenčastih sten) in drugih reliefnih oblik, kot so jame, skalni podori, udori, spodmoli… Skupaj ustvarjajo ugodno klimo za številne redke rastline in živalske vrste.

Veli Badin so visoke previsne stene na skrajnem jugu kraškega robu, zaradi svoje oblike pa so dobile ime 'ušesa Istre'. Gre za 28 metrov visoko pečino s tremi večjimi in globljimi spodmoli (to sicer niso edini, so pa največji spodmoli na kraškem robu), do katerih pridemo mimo 6 metrov širokega in 4 metre visokega kamnitega naravnega mostu. Območje Velega Badina je pomembno gnezdišče številnih redkih in ogroženih vrst ptic, zato je tu gibanje omejeno. Tudi drugje naj bo obisk čim bolj miren in nemoteč za živali.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik