Hribi

Potopis

Po dolgem času smo se spet odpravili v hribe, tokrat smo obiskali Martuljške slapove, katere sem zadnjič obiskala že kar nekaj let nazaj. Naš pohod se je začel na parkirišču ob Penzionu Špik v oblačnem in, za avgustovski čas, precej hladnem jutru.

Naš prvi cilj je bil prvi oz. Spodnji Martuljkov slap, do katerega smo potrebovali približno pol ure. Pot nas je vodila ob potoku Martuljek, ki nam je postregel s še nekaj manjšimi slapovi in brzicami. Njegova soteska je zelo lepa, večja količina vode (zaradi obilnejših padavin pred nekaj dnevi) pa je njen čar še povečala.

Prečkali smo nekaj lesenih mostičev, nato pa se povzpeli po leseni lestvi in prišli do mogočnega Spodnjega slapu, ki je kar klical po fotografiranju. A ker so za nami že prihajali ljudje, se pri slapu nismo dolgo zadržali. Pot se je tu pričela vzpenjati in oddaljevati od slapu, ne pa tudi od vode, katere količina je bila tako velika, da je tekla tudi po delu naše poti. Kljub temu pa nismo mogli kar mimo stene, po kateri je ta voda prihajala, saj je bil pogled na številne kaplje res čudovit, za nameček pa so ga obsijali tudi prvi sončni žarki. Pot je postajala vse strmejša, po ravninskem delu smo hodili le na gozdni poti v smeri Brunarice pri Ingotu (ob tej poti sta tudi odcepa za v dolino Pod Srcem ter Pod Špik).

Pot proti drugemu oz. Zgornjemu Martuljkovemu slapu vodi mimo brunarice in je sprva nekoliko širša, nato se zoži v gozdno pot, zvoki slapu pa govorijo o njegovi bližini. Že nekoliko utrujeni smo prišli do vznožja slapu, naprej pa ni šlo – voda je namreč odnesla del poti, po kateri bi morali prečkati deročo vodo. Luka je vodo sicer uspel prečkati, a jaz si s Podijem v naročju tega nisem želela poskusiti. Zato Zgornjega slapu žal nismo videli, slutili smo le, da je zelo mogočen in ravno za ovinkom.

Vračali smo se po isti poti, a ker je bila ura še prezgodnja za odhod domov smo se odločili, da obiščemo še dolino Za Akom. Luka je sicer opozoril, da je pot nekoliko zahtevnejša, a želja po obisku turistično redkeje obiskane doline je bila dovolj velika, da smo se podali na pot. Že prvi vzpon je bil precej strm, a smo vseeno nadaljevali. Dvigali smo se počasi, a vztrajno. Ko smo upali, da je najhujši vzpon in del poti že za nami, se je zahtevna pot šele začela. Steza se je najprej zožila, nato pa postala tudi bolj izpostavljena. Sledilo je nekaj klinov in jeklenic, mi pa smo kljub nekaj težje prehodnim in izpostavljenim predelom, kjer se je tudi mali hribovec Podi dobro izkazal, vztrajno nadaljevali. In končno je bil naš trud poplačan, saj smo uzrli kamnito rečno dolino in predvidevali, da smo prišli do doline Za Akom.

Nadaljevanje poti je bilo sicer slabše označeno, zato smo nekaj časa ugotavljali, kako naprej. Nato smo se spustili kar v suhi rečni rokav. Da smo na pravi poti, je Luka hitro ugotovil zaradi dobro postavljenih in številnih možicev na poti, zaradi katerih sem dolino poimenovala kar Dolina možicev. Nekaj časa smo hodili po rečnem rokavu, a ker je bila pred nami megla in nismo videli ne vedeli, kaj je pred nami ter ali smo že blizu cilju, smo se odločili vrniti v dolino. Misel na spust po isti poti ni bila ravno prijetna, a vseeno smo se srečno spustili.

Na poti proti brunarici smo videli Finžgarjevo kapelico in spomenik ponesrečenim v gorah Martuljške skupine. Med ponesrečenci je bilo kar precej mladih in nekaj tudi tistih, za katere je bilo usodno ravno vzpenjanje proti dolini Za Akom. To mi je dalo kar malce misliti (da smo lahko veseli, da smo se s te zahtevne poti vrnili srečno). Pri Brunarici pri Ingotu se nismo zadržali dolgo, saj so želodci čakali le še kosilo. V dolino smo prišli po približno uri hoda. Kljub temu, da je bila pot bolj naporna, kot smo jo imeli v spominu, pa se bomo h Martuljšim slapovom sigurno še vrnili.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Po avtocesti proti Jesenicam. Iz avtoceste zavijemo za bencinsko postajo pri izvozu Hrušica. Na križišču namesto proti Jesenicam (desno) zavijemo levo proti Kranjski gori. Po lokalni cesti se peljemo do vasi Gozd Martuljek in avto pustimo pri starem hotelu. Pot nadaljujemo peš po označeni poti proti Martuljškim slapovom.

Zanimivosti

Martuljški slapovi ležijo v soteski gorovij Martuljkove oz. Špikove skupine (od Rigljice na vzhodu, preko Špika in najvišjega Oltarja do Kukove špice na zahodu), ki je bila leta 1949 razglašena za krajinski park in sodi med najstarejša zavarovana območja v Sloveniji, od leta 1982 pa je tudi del Triglavskega narodnega parka. V kotu te gorske verige ležita dve ogromni prodnati krnici, imenovani Pod Srcem in Za Akom. Vodovje Za Aka se zbira v potoku Martuljek, po katerem je imenovano celo območje. Spodnji (29 m visoki) in Zgornji (110 m visoki) Martuljkov slap sta najmogočnejša slapova potoka Martuljka (katerega zgornja soteska je dolga 500 m, spodnja pa 400 m).

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik