Hribi

Potopis

Iz parkirišča smo pričeli slediti markacijam, ki so kmalu z makadama zavile desno na travnik. Ker je že postalo toplo, smo se razveselili bližajočega gozda, a je veselje takoj, ko smo vstopili vanj, splahnelo. Poleg vročine je namreč v nas pritisnila tudi vlaga. Na razpotju smo se odločili za položnejšo, malce daljšo pot. Časovne oznake na tablah so napačne, mi smo čas položne poti prehiteli za skoraj celo uro, čeprav nismo hiteli.

Jure in Špela sta kaj kmalu pričela razkazovati svoje profesionalno znanje o naravi in sta nama, neukima Bubijema, razložila imena in lastnosti številnih cvetočih rastlin, pa tudi o gozdovih. Midva pa sva vsa ponosna ugotovila, da se nahajava v drugačnem gozdu kot običajno (Gorenjska), saj je bil gozd zelo gost, a hkrati zelo svetel. Presenetili so naju tudi njegovi zanimivi zeleni odtenki.

Po začetnem vzponu se je nadaljevala pretežno položna pot po pobočju Nanosa. Odpirali so se vedno novi razgledi, ura pa mi je pokazala, da se kljub ravninski poti vzpenjamo. Po naslednjem strmejšem delu poti smo prispeli do konca gozda. Pomanjkanje dreves je odprlo čudovit pogled v Vipavsko dolino ter na traso bodoče avtoceste. Pot nas je vodila mimo cerkve sv. Hieronima in po grebenu proti televizijskem oddajniku.

Kmalu smo prispeli do Vojkove koče na Nanosu, kjer smo se slikali in odločili, da bomo daljši počitek naredili nekje na grebenu, kjer bomo lahko uživali tako v razgledu kot tudi v soncu. Žal se je sonce skrilo za oblake, pihati pa je pričel hladen veter. Tako smo pričakovan postanek malce skrajšali, a vseeno uživali v razgledu ter malici.

Spust v dolino smo opravili po strmejši poti, ki pa se je izkazala za precej zahtevno. Bila je strma, precej krušljiva, skale pa so bile že dobro zlizane od številnih pohodnikov in zaradi tega spolzke. Vseeno pa je bila pot dobro zavarovana s klini in zajlami. Čeprav smo pričakovali, da bomo po tej poti precej pridobili na času, pa nismo občutno skrajšali našega izleta. Noge so nas že pričele malce boleti, ko smo končno prispeli na že znano pot – križišče strme in položne smeri. Od avta, ki se je sončil na razbeljenem parkirišču, nas je ločil le še kratek in prijeten sprehod.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Z Ljubljane smo pot nadaljevali po avtocesti proti Primorski. Ker nimamo ABC kartice smo jo zapustili pri izvozu Postojna in nadaljevali po lokalnih cestah proti Razdrtem (v kolikor bi imeli ABC kartico, bi lahko avtocesto zapustili tudi na izvozu Razdrto). Sredi vasi Razdrto smo zavili desno (slabo označen odcep). Avto smo pustili malo naprej od pokopališča na makadamskem parkirišču pod vznožjem Nanosa, ki je hkrati tudi izhodišče za vzpon.

Zanimivosti

Nanos je 12 km dolga in do 6 km široka kraška planota, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja. Gre za najbolj značilno goro na Notranjskem (poleg Snežnika), katere izrazit vrh predstavlja 1262 m visoka Pleša, katero večina izletnikov poistoveti s celotnim Nanosom. Tu stoji tudi televizijski pretvornik, v bližini pa Vojkova koča. Ob lepem vremenu se s Pleše odpre razgled domala na vso jugozahodno Slovenijo, celo v Furlanijo in proti Benetkam.

Površje planote je polno podolgovatih dol, vrtač in kopastih vrhov, od katerih se najviše vzpne Suhi vrh (1313 m) na jugovzhodu. Prevladujejo nadmorske višine okrog 1100 m, nižja in manj kamnita pa je zahodna polovica (800-950 m). Zaradi številnih botaničnih zanimivosti in naravne ohranjenosti je območje južnih in zahodnih obronkov Nanosa od leta 1987 razglašeno za Krajinski park Južni in zahodni obronki Nanosa, ki obsega kar 2632 ha.

Gozdnato planoto Nanos obiskujejo planinci in jadralni padalci, prečkajo jo tudi Slovenska planinska transverzala, Evropska pešpot in Slovenska geološka pot.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik