Hribi

Potopis

Lepa vremenska napoved nam ni pustila, da bi še en sobotni dan prečepeli doma. Bubikine krplje je bilo treba uporabiti, moji snežni psi so lajali v omari, Podi pa je tako ali tako živel samo za vikend. Precej novega snega v visokogorju je še vedno opozarjalo na previdnost pri izbiri ture. Tako smo se odločili izkoristiti dan na turistično razviti Soriški planini.

Ko smo prispeli na parkirišče, se je le-to že skoraj napolnilo. Ljudje so nas sicer malo čudno gledali, ko sva poleg čevljev iz avta potegnila tudi nahrbtnike in krplje. A to naju ni motilo, zaradi jasnega, sončnega dne sva pozabila na okolico. Peš smo se odpravili ob robu smučišča. Na poti smo se ustavili v koči gorske reševalne službe, kjer smo se pozanimali, kakšne razmere nas čakajo. Nevarnost plazov je bila prisotna, a novega snega ni bilo veliko, gazi pa prav tako ne. Ko smo rinili ob smučišču proti vrhovom, se je na desni le pokazala že pripravljena pot.

Gaz je zavila desno proti vrhovom in nato v gozd. Naklon je bil kar precejšen, toplo sonce pa je še dodatno poskrbelo, da naša čela niso ostala suha. Oko pa se je kar smejalo nad pogledi in razgledi po okolici. Pravljična belina na tleh in temno modro nebo nad nami.

Ko se je gozd končal, se je tudi pot zravnala. Pričelo pa se je malo zoprno prečenje pobočja. Sam s smučkami nisem imel težav, Bubiki pa so krplje sem ter tja zdrsnile. Strah in negotov korak so dvignile raven adrenalina. Na srečo pa je bilo nevarnega prečenja kmalu konec. Prispela sva do opuščene kasarne. Tu sva se okrepčala s čajem. Gaz se je sicer nadaljevala proti Možicu, a midva sva imela dovolj. Prečenje je pustilo svoj davek na psihi.

Nazaj sva odšla po isti poti. Sam sem sem ter tja naredil kak zavoj, včasih pa tudi kak ritberger. Sneg je bil odličen za smuko. Prekmalu smo bili spet v gozdu, ki pa je kar gost, zaradi česar je bilo vijuganje težavno. A vse to je bilo pozabljeno, ko se je gozd končal, pred nama pa odprla planina. Kar malo mi je bilo hudo uničiti to gladko belo plast snega. A užitek je bil nepopisen. Sledilo je le še vijuganje po smučišču, pa smo bili že pri avtu. Sam na smučkah sicer precej hitreje kot Bubika in Podi peš. Za nami je bil res lep izlet. Izlet, zaradi katerega se podajamo v gore.

Povezani prispevki

• Možic, Lajnar, Trauh

Dostop

Na Soriško planino, kjer smo pustili avto, se lahko pride iz loške ali bohinjske smeri. Mi smo prišli iz loške smeri.

V Škofji Loki sledimo smerokazom za Železnike. Peljemo se po dolini, tako da zgrešiti ne moremo. Ko prispemo do razcepa v obliki vilice, sledimo smerokazu za Soriško planino. Peljemo se mimo Sorice.

Ker je bila na dan izleta cesta mimo Sorice zaprta (verjetno jo obnavljajo), smo sledili obvozu. Na omenjenem križišču smo zavili levo (smer Tolmin) in sledili cesti, ki nas je peljala mimo Petrovega Brda. Na večjem križišču smo zavili desno (Soriška planina, Bohinj). Kmalu za tem smo se priključili cesti, ki bi nas normalno pripeljala mimo vasi Sorica.

Avto smo pustili na parkirišču na Soriški planini.

Zanimivosti

Iz Bohinjske Bistrice ali pa iz Železnikov prek Zgornje Sorice pridemo do znanega zimsko-športnega središča Soriška planina, ki je znana po smučiščih, tekaških in sankaških progah. Okoli nje se v polkrogu razprostirajo slabo uro hoda oddaljeni vrhovi Možic, Lajnar, Trauh oziroma Dravh, Slatnik in Šavnik. Možic se nahaja zahodno od smučišča. Visok je 1602m. Na vrhu ima značilno kapo - kovinsko kupolo starega bunkerja, zaradi česar ga lahko že od daleč ločimo od ostalih vrhov. Z njega imamo lep pogled na Julijske Alpe in okoliške vrhove ter planino pod nami. Lajnar je vrh smučišča Soriške planine in je visok 1549m. Tudi tu je na vrhu kovinska kupola bunkerja, a za lažjo orientacijo si je boljše pomagati kar z napravami na smučišču - gre za najvišjo točko smučišča. Dravh oziroma Trauh, je 1547m visok vrh vzhodno od smučišča. Vrh je tako kot pri ostalih neporaščen in nudi lep pogled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Soriško planino in Julijske Alpe.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik