Hribi

Potopis

Po začetnem iskanju ustreznega parkirišča (ob rani uri tu še ni nikogar in nismo vedeli, kje smemo parkirati in kje ne) smo se zbrali na križišču, kjer so tudi informacijske table in kjer se Pokljuška pot tudi prične. Po uvodnem prebiranju, kaj bomo videli, smo prečkali cesto in sledili oznakam za Pokljuško pot, ki so se izgubile v gozdu.

Oblačno vreme je gozd naredilo temačen. Sledili smo gozdni cesti. Pot je bila na začetku dobro označena, tako da nismo imeli težav z orientacijo. Žled preteklih let je tudi na Pokljuki za seboj pustil precejšnje opustošenje. Na predelih, ki še niso očiščeni, smo se tako lahko čudili tej naravni katastrofi, zaradi katere je Pokljuka na nekaterih mestih postala podobna neprehodnemu in nedotaknjenemu pragozdu. Sledovi čiščenja pa so svoj davek pustili tudi na samem stanju ceste, ki je zaradi povečane mehanizacije postala luknjasta in blatna. Zato smo jo pogosto zapustili in rajši hodili po mehki podrasti ob njej.

Ogledali smo si Grajsko planino in se na hitro spoznali z zgodovino planšarstva na njej. Presenetil nas je njen mir. Odpravili smo se naprej in prispeli do za nas tudi največje znamenitosti poti. Pred nami se je pričelo Veliko Blejsko barje. Šotna barjanska pokrajina nas je spremljala lep kos poti. Na področju obširnih gozdov in pašnih planin smo tako videli povsem nov svet s povsem novim rastlinjem. Pogled na obširno barje je bil še posebej veličasten z lovske opazovalnice, ki nas je pričakala na drugem koncu barja.

Zvoki prometa s ceste so nas opomnili, da nismo daleč od civilizacije. Barje smo zapustili in se znašli na prometni asfaltirani cesti. Obrnili smo se na levo, jo prečkali in kmalu tudi zapustili. Rajši kot prometni cesti smo namreč sledili tihi gozdni cesti proti naselju Goreljek. Tu se v idiličnem okolju nahaja skupina vikendov ter učna pot okoli šotnega barja. Uživali smo v sprehodu prek številnih mostičkov in ponovno občudovali lepote barja.

Sledila je malica, ki pa smo jo hitro zaključili, saj se je veter v krošnjah dreves okrepil in začutili smo spremembo v vremenu. Zato smo poskušali poiskati nadaljevanje poti, ki pa se je tu žal izgubilo. Tako smo našli še bližnjo kapelico in pravi vhod na barje. Po nekaj nepotrebnih obratih in stikanja okoli hiš smo le ugotovili, da moramo slediti smerokazu na križišču ob barju in se držati desne gozdne poti, ki vodi naravnost proti severu v gozd.

Hodili smo bolj ali manj v tišini in ugibali, ali je naša pot prava. Nikjer namreč nismo zasledili ne markacije, ne smerokaza. Dokler se na lepem pred nami ni pojavil znan steber z napisom naše poti. Sledili smo urejeni cesti in jo kaj kmalu zapustili, saj je ponovno postala neprehodna. Vseeno pa smo z nekaj orientacije le prišli po pravi poti do glavne ceste, ki prečka Pokljuko. Sledil je ogled informativne table glede pomlajevanja gozda ter sprehod do oglarske koče.

V daljavi je že pošteno grmelo in v gozdu je bilo temno. To je še dodatno otežilo orientacijo po s podrastjo zaraščenih poteh ter zbijalo voljo do nadaljevanja. V prvih dežnih kapljah smo že želeli obupati, a nas je naš štiriletnik spravil na pravo pot do oglarske koče (kope žal ni več bilo). Ker so se dežne kaplje umaknile, smo se vseeno odločili nadaljevati pot do Savske linije, ostankov iz prve svetovne vojne. Z zanimanjem smo si jih ogledali, nato pa se obrnili proti Mrzlem studencu in avtomobilu ter se odpeljali nazaj proti Bledu. Tam smo obiskali tudi prenovljen TIC Triglavska roža, ki je vsekakor vreden ogleda. Žal pa smo tudi izvedeli, da poti, ki smo jo pravkar prehodili, nimajo več namena vzdrževati in jo bodo počasi prepustili propadu.

Povezani prispevki

• Blejski Vintgar
• Riklijev pohod na Stražo nad Bledom
• Zimski sprehod na Blejsko kočo
• Blejska koča, Mrežce, Lipanski vrh
• Pokljuka pozimi in Bled
• Pokljuška soteska

Dostop

Gorenjsko avtocesto zapustimo pri izvozu za Lesce in Bled. Peljemo se mimo Lesc do Bleda. Na semaforiziranem križišču zavijemo desno (oznaka Pokljuka). Peljemo se skozi več vasi in prispemo na vrh planote (cesta se zravna). Pri Mrzlem studencu v bližini križišča in prostora za piknik pustimo avtomobil.

Zanimivosti

Pokljuka je gozdnata visoka kraška planota v Julijskih Alpah. Dolga in široka je okoli 20 km. Obsega 6300 ha pretežno smrekovih gozdov. Nastala je pretežno v Juri, dokončno pa jo je izoblikoval proces zakrasevanja. Tako lahko na njej najdemo veliko kraških pojavov (brezna, vrtače, jame). H končni podobi Pokljuke je veliko prispeval tudi ledenih, ki je za seboj pustil pokljuška barja in težko prehodne, zamočvirjene gozdove.

Danes je Pokljuka priljubljeno športno in turistično središče, kjer lahko vsak najde kaj zase – bolje pripravljeni težje vzpone v visokogorje, slabše pripravljeni pa položnejše sprehajalne in učne poti. Šport je prisoten v vseh letnih časih. Pozimi jo obiskujejo tekači na smučeh in smučarji, ko se sneg umakne pa pohodniki in planinci.

Včasih je bila Pokljuka bolj znana po svojih planinah, kjer so planšarji pasli živino. Ta tradicija je na številnih planinah še vedno prisotna. V 16. stoletju so na Pokljuki talili in kopali železovo rudo. Za proces taljenja so potrebovali veliko lesa, zaradi česar se je razvilo tudi gozdarstvo. Obsežna sečnja je v letu 1837 pripeljala tudi do izdelave obnovitvenega načrta, s katerim so poskušali popraviti nastalo škodo.

Po Pokljuki vodi tudi 7,5 km dolga lahka učna pot, ki obišče številne znamenitosti same Pokljuke (šotna barja, oglarsko dejavnost, Savsko linijo) ter nam predstavi rastlinstvo in živalstvo v teh krajih. Za celotno Pokljuško pot potrebujemo dobre tri ure. Žal pa so nam v informacijskem centru povedali, da poti ne vzdržujejo več in da bo s časom pričela propadati.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik