Hribi

Potopis

Pot smo pričeli pri Domu pod Storžičem, kjer smo pustili avto. Po dokaj široki pešpoti smo se odpravili direktno pod Žrelo. Že takoj na začetku nas je pričakala strmina, ki se je poti držala cele prve pol ure, vse dokler nismo prispeli do prvih znakov vstopa v Žrelo. Uvod je na vseh nas pustil pečat utrujenosti, še najbolj pa na Bubikinem očetu. Pravo zdravilo je bila tokrat razbremenitev njegovega nahrbtnika, žal pa je to imelo za posledico dodatno obremenitev mojega.

Če je kdo pomislil, da se je strmina tu zmanjšala, se je zmotil. Pot skozi Žrelo je bila vedno bolj strma, na čase dobro varovana z zajlami in ponekod celo s klini, včasih pa smo to varovanje kar malce pogrešali. Sonce se je še vedno skrivalo za skalami, a smo že lahko čutili njegovo vročino. Poti pa kar ni hotelo biti konec. Ko smo le prisopihali do grebena smo naredili odmor in zaužili zaslužen zajtrk. Ko bi le vedeli, da je najbolj zanimiv del poti še pred nami.

Pri prečenju grebena proti Storžiču smo pričeli pogrešati varovanje v Žrelu. Tako na levo kot na desno smo videli strmo steno – v dolino, ki je bila globoko pod nami. V sebi sem začutil dobro poznani strah, ki pa se je odražal v upočasnjeni hoji. Če bi malo manj gledal v dolino in malce več opazoval rože (med drugim tudi planike), bi bil verjetno hitrejši. Po prihodu na vrh je sledila malica, bolje rečeno voda, ki smo ji dodali nekaj politank. Ko so mi planinci povedali, da je pred menoj bolj lepa in malce manj nevarna pot, sem kar lažje zadihal, Bubika pa je že slikala planinske kavke.

Spust prek Škarjevega robu se je pričel po kamniti in zdrsljivi poti, ki mi je ponovno vzela nekaj poguma, a so me kmalu potolažile zajle, s katerimi sem lažje dosegel ruševje. Pot po njem je bila hitra, žal pa je opoldansko sonce dvignilo živo srebro za kar nekaj stopinj. Ko smo čez kakšno urico prispeli v senco gozda smo lažje zadihali. Slaba urica sicer strme gozdne poti nas je pripeljala do koče in avta – našega pravega cilja.

Mislim, in Bubika je to tudi potrdila, da še nekaj časa ne bom ponovno lezel po Žrelu na Storžič. Pot je resnično strma in izpostavljena, a zato razgledna in na svoj divji način zanimiva in privlačna. A ta hrib se da osvojiti tudi na lažje načine. Tako da vzpon predlagam samo izkušenim planincem.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Gorenjsko avtocesto zapustimo pri izvozu Tržič. Ko prispemo v Tržič se držimo glavne ceste, s katere zavijemo šele proti koncu mesta pri tabli za Lom (na levo). Peljemo se skozi Lom, nato pa nadaljujemo pot po makadamski cesti proti Domu pod Storžičem. Makadamska cesta nas pripelje prav do koče, pri kateri pustimo avto in se peš odpravimo po poti proti Žrelu.

Zanimivosti

Storžič je najvišji vrh in najzahodnejši dvatisočak v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki leži na nadmorski višini 2132 m. Je precej obiskan vrh, prepoznavne stožčaste oblike (po kateri je dobil tudi ime) in viden skoraj po celi Gorenjski in Ljubljanski kotlini. Vrh ponuja lep razgled na vse strani, njegovo pobočje pa pohodnikom podari celo vrsto gorskega cvetja (od avriklja do alpskega zvončka).

Opisoval ga je že J. V. Valvasor, ki ga je imenoval Storžec (sedanje poimenovanje je dobil šele v zadnjem stoletju). Na vrh Storžiča so prvi pristopili botaniki (leta 1758), prve poti na vrh pa je opisal E. Graf leta 1877.

Na vrh Storžiča številne veliko poti, na katerih srečamo planinske in pastirske koče: Dom pod Storžičem, Dom na Kališču, zavetišče Velika Poljana in Krničarjevo kočo. Verjetno najbolj poznani, čeprav bolj zahtevni, poti vodita od Doma pod Storžičem (do Doma je cesta) skozi Žrelo (je zelo zahtevna markirana pot, po kateri do vrha potrebujemo 3 h) ali od Doma na Kališču (do sem vodijo nezahtevne markirane poti iz Bašlja ali Mač, do vrha pa potrebujemo 2 h).

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik