Info
- Zahtevnost: zelo lahka
- Trajanje: od 6 do 8 ur
- Letni čas: pomlad, poletje, jesen, zima
Višine
- Višina izhodišča: 359 m
- Višina cilja: m
- Višinska razlika: m
O poti
- Parkirišče: neoznačeno parkirišče
- Podlaga poti: asfaltna cesta
- Tip poti: označena pot
- Značilnosti poti: tematska pot
Vrednote
- Uživajte v: razgled, turistična ponudba, divje živali
- Naravne znamenitosti: jezero
- Urbane znamenitosti: brez
Potopis
Avto smo pustili na parkirišču pred ribiško kočo. Pred nami je bilo Družmirsko jezero, v ozadju pa znamenita in zloglasna Termoelektrarna Šoštanj. Dan je bil prečudovit, zato smo se kar hitro podali na pot ob jezeru. Mimo koče smo se do jezera sprehodili kar po poti, ki je vodila prek travnika. Pri razgledišču, kratkem pomolu, smo se prvič ustavili. Ne samo, da je bilo potrebno slikati samo jezero, družbo nam je prišla delati tudi jata radovednih labodov. Ko so ugotovili, da se želimo zgolj brezplačno slikati z njimi, so nas užaljeni zapustili, mi pa smo nadaljevali pot naprej. Prispeli smo do drevoreda, po katerem je vodila asfaltirana cesta. Jezero se je za nekaj časa skrilo našim pogledom, a jesenske barve so nas vseeno odpeljale v naravo. Rahlo kiselkast vonj termoelektrarne in sveže posekane veje dreves so nas opomnile, da se še vedno nahajamo sredi urbane krajine. Da smo se o tem lahko prepričali, so poskrbeli stalno kadeči se dimniki ogromnega objekta pridelave električne energije in tračnice železniške proge. A nismo se pustili dosti motiti, rajši smo naredili ovinek s ceste do jezera in ponovno uživali v prizorih lepe jesenske pokrajine. Sonce nas je prijetno grelo, pot pa ponovno zapeljala do industrijske cone. Sledili smo ogromni cesti, namenjeni tovornjakom, ki s premogom zalagajo termoelektrarno. Čeprav industrijske cone običajno niso ravno očem prijeten del sveta, pa je na ta tih, prazničen dan bilo drugače. Celoten objekt se je nekako skladal z okolico, kar nas je navdalo z nenavadnim občutkom, ki mu še nismo znali najti vzroka. Sledili smo cesti ter poti skozi drevored in prispeli do malce drugačnega sveta. Drevesa je zamenjalo grmovje, cesto pa pot, primerno tudi za kolesarje, a vseeno drugačna, kot je bila do sedaj. Morda je za drugačen občutek poskrbel tudi semafor sredi travnika, ki je bil očitno ostanek nekih drugih, a ne tako oddaljenih časov. Med ugotovitvami o vedno spreminjajočem se okolju smo prispeli do drugega, Velenjskega jezera. Na začetku nas je pot vodila po dokaj zaprtem terenu. Ločje, grmovje in drevesa so omejevala pogled naokoli. A na daljši stranici jezera se je pokrajina odprla. Ponovno smo videli labode, ki pa so tokrat ostali na spoštljivi razdalji. Presenetilo nas je kopališče in manjše pristanišče. Iz dokaj nedotaknjene pokrajine smo prispeli do turističnega centra, kar se je kazalo tudi na večjem številu sprehajalcev. Na promenadi je bilo kljub vetru polno ljudi. Hladen jesenski veter nas je pregnal naprej po poti. Čeprav smo še vedno občudovali prizore jezerske obale in termoelektrarne Šoštanj kot kulise za ozadje, smo se hitro podali proti tretjemu, Škalskemu jezeru. To jezero je bilo najmanjše, zato smo ga tudi obkrožili. Pot do sem res ni bila naporna, a zaradi številnih postankov smo postali prijetno utrujeni. Malce smo si odpočili, pojedli malico, nato pa se odločili za povratek v Šoštanj. Zaradi utrujenosti, pa tudi zato, ker je bila tematska pot po področju ugrezanja trenutno zaprta, smo se odločili za povratek po isti poti. Tako nismo obkrožili Velenjskega jezera in smo ta sprehod rajši prihranili za naslednjič, ko bo tudi druga tematska pot odprta. Zaradi dobre vidljivosti pa nismo bili kaj dosti prikrajšani, saj smo si nasproti ležečo obalo lahko dobro ogledali kar z daljave. Pot nazaj je minila hitro. Verjetno zaradi pozne ure nismo več iskali motivov, ki bi jih lahko ujeli v fotografski aparat. Vseeno pa smo v t. i. zlati uri vsak postanek izkoristili za lovljenje zadnjih sončnih žarkov. K izhodišču, torej ribiški koči v Šoštanju, smo prispeli še pred sončnim zahodom. Tako smo lahko obiskali še bližnje otroško igrišče in porabili zadnje atome moči za raziskovanje različnih gugal in ostalih igral. V mraku pa smo se le odpeljali proti domu. Šele na poti domov se nam je posvetilo, kaj nas je celo pot begalo. Pot je bila namreč polna nasprotij. Bili smo v naravi, ki jo je oblikoval človek s svojim kopanjem pod zemljo. Čeprav v gozdu ali drevoredu je bila stalno prisotna termoelektrarna, ki ni in ni izginila ne iz misli, ne iz pogleda. Občutek biti v naravi, a hkrati sredi težke in strupene industrije je bil edinstven in nekaj, česar nismo do sedaj še nikoli izkusili. Za nami je bil resnično prijeten sprehod. Če le ne bi bilo tistega kiselkastega, stalno prisotnega vonja.
Povezani prispevki
Ni povezanih prispevkov.
Dostop
Peljemo se po avtocesti Ljubljana – Maribor v smeri Maribora. Avtocesto zapustimo na izvozu za Žalec. Zavijemo proti severu v smeri Dravograda, Slovenj Gradca in Velenja. Peljemo se skozi Velenje proti Šoštanju. Po glavni cesti se peljemo skozi Šoštanj. Za železniško postajo zavijemo desno prek mostu čez železniško progo. Prispemo do ribiške koče, kjer na parkirišču parkiramo naše vozilo.
Zanimivosti
Šaleška jezera ležijo v Šaleški dolini. So posledica več kot 130 let izkopavanj lignita. Dolina se zaradi izkopavanj še vedno spreminja. Tako so na pretežno poljedelsko obdelani dolini zaradi premogovniškega ugrezanja izginila cela naselja. Najgloblje predele je zalila voda in nastala so tri jezera. Dve jezeri se imenujeta po naseljih, ki sta se morali zaradi ojezervanja umakniti (Škalsko jezero, Družimirsko jezero), eno jezero pa po mestu, ki je postalo objezersko (Velenjsko jezero). Prvo med tremi jezeri je nastalo Škalsko jezero. Oblikovati se je pričelo že pred drugo svetovno vojno. Njegova oblika je zaključena, saj je izkopavanje lignita v tem predelu doline zaključeno. Je najmanjše med vsemi tremi jezeri. Leži v porečju Lepene. Pojezerje je gozdnato, tretjina objezerskih površin pa je kmetijskih. Voda v jezeru se zamenja v povprečju petkrat letno. Velenjsko jezero je največje v dolini in med večjimi v Sloveniji. Jezerski breg je slabo razčlenjen, zato je jezero skoraj pravilne pravokotne oblike. Večinoma je njegova oblika že umirjena, saj se je izkopavanje premoga omejilo samo še na zahodni breg. Tam pa ugreznino sproti zasipavajo z elektrofiltrskim pepelom, ki je stranski produkt sežiganja premoga v termoelektrarni Šoštanj. Zaradi njega je jezero tudi precej onesnaženo. Vseeno pa z zasipavanjem gradijo nasip in vzdržujejo pregrado med Velenjskim in Družimirskim jezerom. Voda v jezeru se v povprečju zamenja šele v treh letih. Zadnje med tremi jezeri se je leta 1975, pojavilo Družimirsko jezero. Leži sredi istoimenskega polja. Voda v njem se v povprečju zamenja dva- do šestkrat letno, a je kakovost njegove vode vprašljiva. Zaradi bližine strnjenega naselja Gaberke, kjer domuje intenzivno kmetijstvo, se stanje kakovosti vode lahko še poslabša. Je glavni vir tehnološke vode Šoštanjske elektrarne. Njegovo obliko določata dve kotanji. Ker pod njim poteka intenzivno izkopavanje lignita, se bo njegova oblika še spreminjala, jezero pa bo tudi raslo. Predvideva se, da bo do leta 2020 postalo največje jezero v dolini.
Zemljevid
Galerija slik