Izleti

Potopis

Od doma smo se odpravili okoli osme ure zjutraj, saj se nam ni nikamor mudilo. Vremenska napoved je bila slaba, a v jamah tako ali tako vreme ne igra bistvene vloge. Prvi postanek smo „morali" narediti ob reki Krki, kjer sem prebudil svoj fotoaparat, Podi pa svoje noge.

Rožanec smo našli takoj zatem, ko smo se peljali mimo njega. „Na primernem mestu obrnite vozilo" smo zavpili vozniku in že smo imeli avto parkirano na "urejenem" parkirišču. Peš smo se odpravili iskat jamo in jo našli ob cesti, po kateri smo prišli. Na poti proti avtu smo ugotovili, da sije sonce in si lahko ogledamo še bližnji Mitrej v Rožancu. Zavili smo na ozko gozdno pot, ki nas je najprej pripeljala do cerkve Sv. Jurija in pokopališča, pri povratku po drugi strani poti pa smo našli Mitrej. Čeprav so od njega ostale le še ruševine in pa izklesana skala, smo na tem prostoru vsi začutili posebno energijo posvečenega prostora.

Sledil je obisk jame. Špela in Podi sta obupala že pred prvim spustom v črno luknjo in sta zato ostala zunaj, midva pa sva v čepečem položaju nadaljevala, dokler nama ni voda zaprla poti. Poskusil sem narediti nekaj slik, a je v jami težko slikati, zato sem rajši pričel uživati v ozkem, nizkem prostoru. Jugo je nabral nekaj živalic za nadaljnje preučevanje, nato pa sva se odpravila proti soncu. Ker sta Špela in Podi odšla na sprehod po lepi pokrajini, sva se midva prepustila sončnim žarkom.

Ko smo se končno našli, smo se odpeljali proti Črnomlju in na drugem koncu mesta, ob zadnjih hišah, iskali in tudi našli jamo. Špela se nad mokrimi, temnimi in blatnimi potmi jam še vedno ni navdušila, zato je s Podijem raje odšla odkrivati Črnomeljske gozdne poti, naju jamarja pa pustila uživati po svoje. Ta, druga jama, je bila daljša in, meni osebno, tudi najbolj zanimiva. Po nekaj metrih plazenja se je jama razširila in razdelila na dva dela. Najprej sva odšla po levem kraku, ki se je izkazal za težjega, saj sva se kmalu morala pričeti plaziti po kolenih ob vodi. Ko se je rov preveč zožil, sva obrnila in odšla v drugo smer. Desni krak je bil višji, tako da sva lahko hodila vzravnano in opazovala stene jame. Krak se je končal s steno pod katero je potok poniknil v globino. Tako sva se ponovno odpravila na prosto.

Ura se je že bližala kosilu, vreme pa je bilo še vedno lepo. Vremenoslovci so se na našo srečo malo zmotili. Tako smo avto pustili sredi polj Malega Nerajca in s pogledi iskali vrtačo, ki bi lahko v sebi skrivala jamo. Odpravili smo se k najbližji. Če je bila v njej jama, nam to ni kaj dosti koristilo, saj je bila zalita z vodo. Zato smo se pričeli igrati s Podijem, ki je bil odlično razpoložen in je z užitkom prinašal vse, kar smo mu vrgli. Med igro smo prišli do roba gozda in tam našli pravo jamo, ki pa je bila žal zaprta s skalami. Vrnili smo se k avtu in tam pod toplimi sončnimi žarki pomalicali v travi ter se naužili lepe pokrajine.

Ko smo ugotovili, da smo že sredi popoldneva, smo se odpeljali proti Vinici. To jamo je Jugo že dobro poznal, zato smo jo takoj našli. Avto smo pustili ob parkirišču. Špela in Podi sta ponovno odšla na sprehod, tokrat po lepem obrežju reke Kolpe, midva pa v temo. Jama je bila ozka, tako da sem s svojim trebuhom ravno še lezel po njej. Bila je dolga in razgibana, tehnike premikanja po njej pa zelo raznolike. Vseeno pa me je bilo stalno strah, da se bom kje zagozdil. Prelezla sva vseh 120m dolžine, nabrala jamske kozice in se odpravila proti izhodu. Za vse plazenje in nabiranje kozic sva porabila uro in pol. Iz jame sva prišla premočena do kože, blatna po celem telesu, a vseeno nasmejana, saj nama je podvig uspel.

Pri preoblačenju sta nas zmotila še policaja, ki ju je zanimalo, kaj počnemo tako blizu meje. Na obrazih se jima je videlo, da ne verjameta naši zgodbi o jamarskem podvigu. No, če bi bilo treba, bi jima lahko rov tudi razkazala!

Lakota nas je spomnila, da bi bilo dobro v želodec dati kaj toplega. Ker želene gostilne nismo našli, smo se morali zadovoljiti s pico v okrepčevalnici v Semiču, nato pa smo se prijetno utrujeni odpeljali proti Kranju. Naslednje dni sem ugotavljal, kje vse ima človek skrite mišice, saj me je, kot me je Jugo predhodno večkrat opomnil, res vse bolelo.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Iz Kranja smo se odpeljali proti Ljubljani, tam pa zavili na obvoznico in avtocesto proti Mariboru in Novemu Mestu. Pri Ivančni Gorici smo zavili iz avtoceste in pot nadaljevali proti Črnomlju. Peljali smo se ob Krki mimo Muljave in Žužemberka, nato pa zavili proti Črnomlju. Pred Črnomljem smo v bližini vasi Lokev in Rožanec že iskali prvo jamo, nato pa na obrobju Črnomlja drugo. Tretja se nahaja na poljih Malega Nerajca, četrta pa ob meji s Hrvaško pri mejnem prehodu Vinica.

Zanimivosti

Bela krajina je pokrajina, ki leži na skrajnem jugovzhodu Slovenije. Gre za pretežno kraško pokrajino, ki leži med Gorjanci, Kočevskim Rogom in reko Kolpo, ki pokrajino meji s Hrvaško. Podeželje je prepleteno z vinogradi, steljniki in belimi brezami. Prav poseben čar Beli krajini daje njena neokrnjena naravna dediščina. Favna in flora sta tukaj tako izjemni in raznoliki, da na tako majhnem ozemlju ležita kar dva krajinska parka - Krajinski park Kolpa in Krajinski park Lahinja. Za Belo krajino je značilna tudi bela narodna noša oz. belokranjska noša iz platna oz. lana, belokranjski lik, ki preganja zimo - Zeleni Jurij in ples belokranjsko kolo.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik