Izleti

Potopis

Pri vhodu v park nas je pričakala obnovljena lokomotiva, a ji zaradi želje po rožicah nismo posvečali posebne pozornosti. Obljubili smo ji, da jo bomo fotografirali, ko se bomo vrnili. Plačali smo vstopnino in se podali v notranjost.

Zaradi poznega datuma smo zamudili glavnino tulipanov, vseeno pa nam to ni vzelo volje. Podali smo se po označeni smeri ogleda in si ogledali ribiški dom ter kaščo. Ob raznih rožah in obveznem slikanju smo prispeli do poročnega paviljona, ki je bil za naju še posebej zanimiv. Okoli njega smo lahko uživali v še neodcvetelih belih tulipanih.

Sledil je ogled razglednega stolpa SVEA, po katerem smo se povzpeli do vrha in uživali v razgledu. Žal smo tam ugotovili, da je park precej majhen in drevesa zastirajo pogled na njegov večji del. Hkrati se nam je razkrila žalostna resnica o Mozirskem gaju – praktično vsak meter zemlje je prodan ali pa oddan in posejan z oglasi. Najbolj kričeč primer je ravno omenjeni stolp, a tudi vse gredice in nasadi so polni raznoraznih imen podjetij.

Skozi drevored Evropske unije smo prispeli do zeliščnega vrta, kateremu smo žal posvetili manj časa kot bi si zaslužil. Tako smo dokaj kmalu prispeli do konca parka, ki se zaključi s kapelico, pogledom na reko Savinjo in še posebej raznobarvnimi nasadi cvetja. Pot se je obrnila nazaj in nas je mimo ptičjih hišk pripeljala do težko pričakovanega japonskega vrta.

A bolj kot japonski vrt sta nas nato navdušila mlin in skalnjak ob njem. Še nekaj obveznih fotografij in že smo bili pri izhodu iz parka. Obisk parka priporočam vsem, ki imajo nekaj ur časa (vključno z vožnjo). Tako upokojencem, ki so jim namenjene številne klopce, kot tudi družinam z majhnimi in malo večjimi otroci, saj so poti primerne tako za voziček kot kolo. Vstop v park je dovoljen tudi psom na vrvici.

Park se precej razlikuje od bolj znanega in tudi večjega Volčjega potoka, kar ima prednosti in slabosti. Prednost je prav gotovo njegova majhnost, saj na majhnem prostoru vidimo ogromno različnih zanimivosti. Navdušeni smo bili tudi nad etnografskimi postavitvami. Ugotovili smo, da tu ni toliko pomembna količina rož kot razne drobne podrobnosti. Park je v primerjavi s konkurenco precej bolj dodelan, tako idejno, estetsko kot tudi izvedbeno.

Žal pa je majhnost parka tudi njegova najbolj šibka točka. Včasih smo imeli občutek, da so stvari premalo strukturirane in da so kar malo nametane skupaj. Še posebej pri Japonskem vrtu bi kaka pregrada prišla prav. Zaradi majhnosti je vse skupaj bolj podvrženo neredu ter vpitju. Najbolj pa nas je razjezila in razočarala količina reklam, ki so raztreščene praktično na vsakem koraku in krepko motijo uživanje v naravi.

Vse obiskovalce bi tudi pozval, da se pred obiskom pozanimajo, katere rože trenutno cvetijo in kdaj si lahko ogledajo priljubljene rastline. Čeprav z mešanimi občutki smo se vseeno odločili, da bomo park še obiskali (v kakem drugem letnem času.).

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Peljemo se po štajerski avtocesti proti Celju, mimo bivše cestninske postaje Vransko in na izvozu za Šentrupert zavijemo z avtoceste na lokalno cesto. Peljemo se v smeri Gornjega gradu, Mozirja in Logarske doline. Ko po lokalni cesti mimo manjših vasi prispemo v Mozirje, sledimo oznakam za Mozirski gaj. Parkiramo desno za mostom na urejenem parkirišču, od katerega je vhod v park oddaljen nekaj sto metrov.

Zanimivosti

Na območju divjih odlagališč odpadkov v okolici Mozirja se danes razprostira eden najlepših urejenih parkov v Sloveniji, Mozirski gaj. Z urejanjem parka je pričela leta 1974 Krajevna skupnost Mozirje. Tesno je sodelovala s turističnim, planinskim, čebelarskim in hortikulturnim društvom ter ribiško družino. Na začetku so uredili ribnik, kjer je našla svoj dom ribiška družina. Osrednji del parka so predstavljale cvetice, postavili pa so celo nekaj etnografskih objektov (kašča, kovačija, čebelnjak, vodni mlin, domačija, …). Park so uradno odprli leta 1978 kot Savinjski gaj, a so ga 20 let kasneje preimenovali v Mozirski gaj.

Park so žal večkrat prizadele tudi naravne nesreče. Prvič že leta 1981, ko ga je poplavila reka Savinja, drugič pa ga je leta 1990 zajela vodna ujma. Po obeh nesrečah si je opomogel (tudi po zaslugi prostovoljcev). Leta 1994 ga je izpod okrilja Krajevne skupnosti Mozirje prevzelo Ekološko-hortikulturno društvo Savinjski gaj Mozirje. Leta 2002 so postavili lokomotivo, žago venecijanko in vrt rododendronov in azalej, leta 2005 razgledni stolp in leta 2008 drevored Evropske unije, japonski vrt in kozolec.

Vsakoletno prirejajo različne razstave cvetja (najbolj pomembne so razstava tulipanov spomladi, razstava cvetja poleti ter razstava buč in jesenskega cvetja jeseni). Park ima odpiralni čas, za vstop vanj pa je potrebno plačati vstopnino.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik