Izleti

Potopis

Ko smo v Miljah po mnogih obračanjih in iskanju le našli prosto parkirno mesto v parkirni hiši, smo se odpravili na glavni trg. Glede na letni čas je bilo presenetljivo toplo. Ogledali smo si glavni trg in z zunanje strani stolnico sv. Janeza in sv. Pavla ter mestno hišo. Grbi na fasadah so nas odnesli na kratko potovanje v preteklost, v čase Beneške republike.

Sledil je sprehod do Miljskega gradu, od koder smo uživali v razgledu na Milje in naprej na Trst. Sprehod po ozkih primorskih ulicah je bil prijeten. Kar naenkrat smo se tako znašli pred cerkvijo sv. Frančiška. Bilo je prav sproščujoče. Obkrožala sta nas samo mir in tišina, nad nami je sijalo toplo sonce, drevesa pa so dobivala jesenske barve.

Sledil je hiter spust. Sonce je krepko pripekalo, zato smo se na majhnem trgu osvežili z odličnim sladoledom. Po njem smo se ponovno sprehodili do glavnega trga in odšli na pomol. Ker se nam čisto nikamor ni mudilo, smo tu resnično uživali in kar malo nam je bilo žal, ko smo se odpravili naprej proti Trstu.

Ko se peljemo po Trstu smo vsakič znova presenečeni, kako veliko in razvejano je to mesto. Tokrat je bilo prvič, da sem v vožnji skozenj resnično užival. Morda zato, ker ga počasi le spoznavam, morda zaradi zanimivih zgodbic, ki jih je kolega Jure pripovedoval med vožnjo. Ampak pogledi na industrijski del in nato prehod v stari del mesta so me osvojili in kar nisem mogel verjeti, ko sem se znašel pred predelom, kjer smo želeli parkirati naš avtomobil.

Parkiranje v Italiji je vedno dogodivščina in tudi tokratno iskanje prostega parkirnega mesta ni bilo nič drugega. Po tretjem »sprehodu« po promenadi smo le našli ustrezno mesto in raziskovanje Trsta se je pričelo.

Na začetku smo obiskali trg posvečen Attilio Hortisu in si tam ogledali njegov spomenik. Po ozkih ulicah smo se podali v lov za škatlicami in prispeli do predela, ki ga je dal zgraditi Musolini in ga, za razliko od starega mestnega jedra, odlikujejo čiste linije ter svetle barve. Čeprav je bil ta podatek zanimiv, pa o njem nismo prav dolgo razglabljali.

Pred nami se je odprl zanimiv pogled na baziliko sv. Silvestra in takoj za njo pogled na ostanke rimskega gledališča (teatra). Čeprav se na same ruševine nismo povzpeli (niti nismo vedeli, ali je to dovoljeno ali ne), smo občudovali izsek iz zgodovine. Veličina takih prostorov nas vedno prevzame. Posebnost teh ruševin je bila, da jih obkroža živo, sodobno mesto, one pa kažejo svojo prvotno podobo brez oziranja na čas.

In tudi nam se je tu čas ustavil. Šele ko je Samo preštel vse stopnice, smo ugotovili, da bi bilo pametno nadaljevati naše odkrivanje Trsta, drugače nas bo prehitela tema. Tako smo se odpravili proti glavnemu trgu –Veliki trg ali Trg Zedinjene Italije (Piazza Unità d'Italia). Tu smo posedeli ob Vodnjaku štirih celin (Fontana dei Quattro Continenti), nato pa se odpravili proti Velikemu kanalu (Canal Grande di Trieste). Uživali smo ob odsevih zgradb v kanalu in se prav v miru sprehajali po sicer precej obljudenem delu Trsta. Tudi fotoaparat je tu resnično užival in kar ni nehal peti svoje pesmi.

Počasi so nas pričele boleti noge. Tako smo se ponovno odpravili na obalo in si še z druge strani ogledali Veliki trg. Tja smo prispeli ravno pravi čas, saj se je mestna hiša pod svetlobo zahajajočega sonca odela v zlate barve.

Za konec smo se sprehodili še po pomolu. Opazovali smo ljudi, ki so se nastavljali sončnim žarkom in prebirali vsak svojo knjigo ali prav potiho klepetali. Čeprav je bilo tu kar dosti ljudi, je bilo hkrati tudi zelo mirno.

In napočil je čas vrnitve k avtomobilu. Sonce se je bližalo t. i. zlati uri, ko pred zatonom v morje odda najbolj nežno in toplo svetlobo. In to smo si želeli doživeti na vrhu Trsta, z gradu in katedrale Sv. Justa. A zapleten sistem ulic je zmedel mojo navigacijo, zato smo avto pustili na predlaganem parkirišču in si privoščili kakšnih deset minut dolg sprehod. Če ne bi bili že precej utrujeni, bi bil sprehod kar prijeten, tako pa se je malo vlekel.

A ko se je pred nami pojavila katedrala, so bile vse tegobe pozabljene. Ob vodnjaku smo se hitro spustili v park, malo poigrali na otroškem igrišču in v objektiv ujeli Trst, ki se je kopal v zahajajočem soncu. Vračali smo se po drugi poti. Od katedrale smo se kar med privatnimi vrtovi in dvorišči spustili proti našemu parkirišču. Tudi tu je nastalo nekaj lepih slik, Samo pa je ponovno našel otroški igrišče, kjer je vztrajal dokler se ni pričelo mračiti.

Po povratku v avto smo se predali mirni vožnji proti Sloveniji. Pri Juretu smo rekli še nekaj besed in malo povečerjali, nato pa se odpeljali s tople Primorske na hladno Gorenjsko. Dan je bil dolg in naporen, a hkrati prav po primorsko lahkoten. 

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Peljemo se po primorski avtocesti v smeri Kopra. Za predorom Dekani zapustimo avtocesto in se usmerimo proti Škofijam, kjer zapustimo Slovenijo in vstopimo v Italijo. Približno kilometer po mejnem prehodu zapustimo avtocesto in se odpravimo v smeri Milj (oznake Muggia/Milje). Avto pustimo na enem od označenih parkirišč ali parkirnih hiš (parkirnina) ob glavni cesti skozi staro mestno jedro.

Milje zapustimo po isti poti kot smo prišli. Ko prispemo do avtoceste, ji sledimo v smeri Trsta (oznake Trieste/Trst). Po prihodu v mesto sledimo glavnim cestam proti obali in na enem od označenih parkirišč ob obali pustimo avto (možno je plačilo parkirnine). 

Zanimivosti

Milje (italijansko Muggia) je zgodovinsko utrjeno naselje, ki je svojo podobo dobilo v časih Beneške republike. A na tem področju so ljudje živeli že v časih 8. in 7. stoletja pred našim štetjem. V 2. stoletju pred našim štetjem so to ozemlje osvojili Rimljani, ki so tu postavili prvo pravo naselje. V naslednjih stoletjih so bile Milje pod okriljem različnih gospodarjev, dokler niso prišle okoli leta 1420 pod okrilje Beneške republike, ki je v mestu pustila viden pečat. Po padcu Beneške republike je mesto zavzel Avstrijski imperij, katerega naslednik je bila Avstro-Ogrska. Po koncu 2. svetovne vojne je dokončno pripadla Italiji.

Glavne znamenitosti Milj so Miljski grad, bazilika Sv. Marije, stolnica Sv. Janeza in Pavla, cerkev Sv. Frančiška, predvsem pa utrip življenja v starem primorskem mestu.

Trst je obalno italijansko mesto in pristanišče. Leži ob Jadranskem morju le nekaj kilometrov od meje s Slovenijo. Zaradi svoje strateške lege je bilo poseljeno že v 2. tisočletju pred našim štetjem. Na območju so se izmenjevala različna plemena. V dobi Rimljanov je Julius Ceasar razglasil območje za Rimljansko kolonijo. Mesto je zaradi svoje strateške pristaniške in trgovske lege pričelo cveteti. Lega ga je postavila kot resnega konkurenta Beneški republiki, ki je Trst za kratek čas tudi zasedla. Po oblasti v mestu so segali tudi drugi narodi. Tako je bil v lasti Otomanov, Habsburžanov, Avstrijcev, Francozov v dobi Napoleona in Avstro-Ogrske monarhije, preden je postal del Italije.

V Trstu si je vredno ogledati stari del mesta z Velikim trgom (Trg Zedinjene Italije, Piazza Unità d'Italia), kjer se nahaja mestna hiša, staro borzno hišo, rimsko gledališče pod Gričem sv. Justa, Veliki kanal ter mestno obalo s pomolom Audace. Z njega se odpre pogled na obalni stari del Trsta. Vredno se je povzpeti tudi na Grič sv. Justa, kjer ležita grad in katedrala z imenoma tega svetnika. 

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik