Izleti

Potopis

Prekmurje je pokrajina, ki jo Bubiji ne obiščemo pogosto, čeprav ga imamo zelo radi, saj je vožnja z Gorenjske dolga. Zato si vsakič, ko se odpravimo v te kraje, pripravimo obsežen seznam znamenitosti, ki si jih želimo videti. In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Poleg tega se nam še nič kaj dosti ni mudilo od doma. Tako smo se ob osmi uri zjutraj le odpravili od doma in čez dve uri in pol prišli na naš prvi cilj.

Ogledali smo si Babičev plavajoči mlin na Muri. Bubika ga je že videla, za ostale pa je bil to prvi stik s prekmursko znamenitostjo. Čeprav je objekt na kopnem in plava le pogonsko kolo, pogled nanj ni nič manj zanimiv. Kolo je ogromno in ob pogledu na njegovo vrtenje kar vidiš energijo reke, ki mirno in počasi teče mimo tebe. Pokukali smo še v notranjost mlina, nato pa si na klopci ob mlinu s pogledom na Muro privoščili malico.

Sledil je ogled Razkrižja, kjer smo se dobro sprehodili po krožni učno-sprehajalni poti in si ogledali večino energijskih točk poti. Fotoaparat je pel, zaradi otroškega vozička pa smo bili tudi precej počasni, tako da je cel krog trajal kar dve uri. A nam ni bilo žal. Hoja ob Ščavnici je doživetje zase, ogled prazgodovinske naselbine pa dobrodošla popestritev. Pot je dobro urejena in primerna za vse tipe sprehajalcev. Na koncu pa smo bili poplačani za ogled izliva Ščavnice v Muro, česar tudi ne vidiš prav vsak dan. Razočaral nas je edino opevani Gibinski slap, saj je voda čezenj bolj kot ne kapljala. Da vozička ne bi potiskali po gozdu, smo se odločili za povratek po asfaltni cesti skozi okoliške vasi. Kraji so lepo urejeni in paša za oči, edino kak pločnik bi nam, pešcem, prišel prav. Na srečo je bil ravno čas kosila in na cesti ni bilo skoraj nikogar. Po prihodu v Razkrižje smo si ogledali še tamkajšnjo cerkev in Ivanov izvir, ob katerem smo parkirali avto. Ob izviru je postavljeno pravo malo gledališče, kot bi imeli tu žive jaslice ali uprizarjali kakšno podobno igro.

Sledila je pot do Velike Polane. Žal pa je utrujenost že delala svoje in sem družino večkrat popeljal na razširjen ogled Prekmurja. Ko smo po nekaj napačnih zavojih in dodatnih obkroženjih obeh Polan le zapustili avto, je Samo želel použiti kosilo. Sam sem si ogledal rojstno hišo meni dragega pisatelja Miška Kranjca in našel nekaj večjih gnezdišč bele štorklje. Žal so prebivalke ugotovile, da globalno ogrevanje še ni doseglo njim dragih temperatur in so se odpravile na dopust. Vrnejo se aprila ali maja. Mi pa tudi.

Pot do Tropskega vrta v Dobrovniku je minila bolj ali manj brez posebnosti, edino odcep sem uspel zgrešiti. Tropski vrt nas je malo razočaral, a so nas prijazne prodajalke povabile, naj se ponovno oglasimo spomladi. Povabilo smo sprejeli in ker si želimo videti tudi štorklje, se bomo nanj tudi odzvali. Vseeno smo v vrtu kupili nekaj lepih primerkov orhidej, ki sedaj krasijo naše domače okno.

Lakota nas je gnala proti Bogojini, katere znameniti cerkveni zvonik smo že videli nekje na obzorju. Žal je bilo okoli cerkve vse polno avtomobilov, tako da smo komaj našli kotiček za naš avtomobilček. Prišli smo namreč ravno na pogreb. Počakali smo, da so pogrebci odšli na bližnje pokopališče, mi pa cerkev. Čeprav njene lepote že kar dobro poznam, me vsakič znova preseneti. Pravijo, da je hudič v podrobnostih. Če je to res, je to prava hudičeva cerkev in Plečnik hudičev sluga. Kajti vsakič znova najdem kakšno podrobnost, zaradi katere mi zapoje srce. Plečnik se je res potrudil in v Prekmurje postavil znamenitost, ki si jo je enostavno potrebno ogledati.

Žal so se ponovno oglasili želodčki in ucvrli smo jo proti kmečkemu turizmu Puhar, kjer smo bili prijazno sprejeti in smo tudi dobro jedli. Pili bi pa tudi, če ne bi bil zamašek steklenice zelen od plesni. Polnih želodčkov, a z grenkim priokusom plesni, smo se od njih poslovili. Za poslovilno darilo pa so mi na kmetiji omogočili eno mojih priljubljenih turističnih aktivnosti: ogled vsakega javnosti odprtega, stranišča od Bogojine do Sela.

Da bi še ujeli sončno svetlobo, smo z glavne ceste zavili na kolovoz in ubrali bližnjico. Cesta je bila za kolovoz v dobrem stanju, le redkim pohodnikom smo lase okrasili s prahom. Vseeno smo kmalu prispeli v Selo in tam našli Rotundo, znamenito okroglo cerkev, katere korenine so pozidali vitezi templarji. Zahajajoče sonce je poskrbelo za njeno popolno vklopitev v naravo, njena starost pa za mističen občutek. Škoda, da je bila zaklenjena, verjetno bi morali v vasi prositi za ključ. A mene je ponovno vleklo v raziskovanje javnih stranišč okolice, zato smo jo (prekmalu) zapustili. Dala nam je nekaj prelepih spominov, ki pa so zgolj v naših glavah, saj ji slike delajo krivico.

Utrujeni smo se odpravili proti Murski Soboti in od tam proti domu. Po nekaj zgrešenih smerokazih, ki so se pojavili v zadnjem trenutku, smo le prispeli na avtocesto in okoli devete ure zvečer že uživali v zadnjih dobrotah Prekmurja, Prekmurski gibanici, Prekmurju pa zaželeli na svidenje do spomladi.

Povezani prispevki

• Moravske toplice

Dostop

Po dolenjski avtocesti se peljemo proti Mariboru in naprej proti Murski Soboti. Pred Mursko Soboto pri kraju Bučečovci zavijemo proti Ljutomeru. Čez približno 3 km zavijemo levo proti Veržeju in skozi vas sledimo oznakam za Mlin na Muri. Avto lahko parkiramo ob nogometnem centru in se odpravimo na kratek sprehod proti mlinu ali pa vožnjo nadaljujemo prav do mlina in avto parkiramo tam. Vrnemo se po isti poti.

Po prihodu na glavno cesto se peljemo v smeri Ljutomera in skozi Ljutomer. Sledimo oznakam za Razkrižje (odcep levo). Po prihodu v Razkrižje sta dve možni začetni točki: na glavnem križišču zavijemo desno in avto pustimo pri označenem parkirišču takoj za križiščem ali pa zavijemo levo na označeno parkirišče kovaškega muzeja,sledimo kolovozu na desni in parkiramo pri mostu čez Ščavnico (parkirišče). V prvem primeru bomo pot pričeli prav na začetku krožne poti, v drugem pa pri Ivanovem izviru.

Pot nas nato vodi iz Razkrižja proti Črenšovcem, kjer zavijemo desno na Žižke in Veliko Polano. Avto pustimo na označenem parkirišču pri pokopališču v Veliki Polani. Za orientacijo je tu dobro poskrbljeno z informacijskimi tablami. Tu bomo v lepo urejenem parku videli gnezdišča štorkelj, od koder na nasprotni strani ceste lahko vidimo tudi rojstno hišo Miška Kranjca.

Iz Velike Polane nadaljujemo pot proti Gomilici, Turnščem in Dobrovniku. Malo pred Dobrovnikom zavijemo desno na polje in prispemo do Tropskega vrta (urejeno parkirišče prav pred vrtom/trgovino). Pot nadaljujemo proti Bogojini. Mi tu nismo našli urejenega parkirišča (bil je ravno pogreb), zato smo avto parkirali pri domačiji v neposredni bližini cerkve.

Ker smo si kljub pozni uri želeli ogledati še Rotundo v Selu, smo ubrali bližnjico prek Vučje gomile. Čeprav je cesta urejena, pa se dober del poti do Sela vozimo po kolovozu, zato pot priporočam zgolj bolj neustrašnim. Komur je škoda avtomobila, naj se rajši posluži glavnih cest skozi Dobrovnik/Kobilje ali Moravske Toplice, Sebeborce, Fokovce do Sela. Na obrobju vasi se na levi strani nahaja parkirišče za Rotundo, do koder je nekaj minut peš hoje.

Iz Sela smo se odpravili proti Fokovcem, Sebeborcem in Murski Soboti, od tam pa po avtocesti proti Mariboru, Ljubljani in Kranju.

Zanimivosti

Nižinska pokrajina na skrajnem severozahodu Slovenije, ki meji na Avstrijo in Madžarsko, se imenuje Prekmurje. Ime je dobilo zaradi lege na levem bregu reke Mure, torej preko Mure. Gre za večinoma poljedelsko pokrajino, gospodarsko in politično odmaknjeno od ostalih slovenskih pokrajin, a zato bolj podvrženo madžarskim vplivom, ki so vplivali tako na etnični kot jezikovni značaj Prekmurja in se še vedno kažejo kot čisto svoj dialekt. Pokrajina se geografsko deli na Goričko, Ravensko in Dolinsko, okoli Lendave pa najdemo še Lendavske Gorice. Večji mesti sta Murska Sobota in Lendava. Najbolj znani jedi sta prekmurska gibanica in bograč, malo manj znana pa je tudi posolanka.

Med Dravo in Muro leži pokrajina Prlekija, katere osrednje mesto predstavlja Ljutomer, pomembnejše pa še Jeruzalem, ki slovi po svojih vinih. Ljudje tu govorijo posebno, prleško narečje, ki je še najbližji sorodnik prekmurskega narečja. Poleg vinogradništva in posebnega narečja so za Prlekijo značilni tudi klopotec, mlinarstvo (tudi plavajoči mlini na Muri; danes je znan Babičev mlin), brodarstvo (prečenje reke s pomočjo dveh med seboj povezanih plitvih čolnov, ki za pogon uporabljata vodni tok), medičarstvo, rezbarstvo, kovaštvo in lončarstvo.

Veržej je gručasto ravninsko naselje, ki leži na Murskem polju na desnem bregu Mure. Tu se nahaja učna gozdna pot in znani Babičev mlin, edini še delujoči mlin na Muri. Gre za kombiniran plavajoči mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonska kolesa pa plavajo na reki. Ime nosi po družini Babič, ki je leta 1912 kupila Kolmaničev v celoti plavajoči mlin. Mlin so tekom zgodovine večkrat prizadele nesreče, med drugim leta 1927 požar (pri obnovi so mlinarsko hišo postavili na kopno), leta 1947 je mlin odnesla voda (pri obnovi so za pomoč pri delovanju vgradili tudi elektromotor) in leta 1990, ko je narasla Mura ponovno odnesla kolo. Mlin danes še vedno deluje, tako da si tu lahko poleg samega ogleda znamenitosti in delovanja mlina lahko kupimo tudi moko.

Naselje Razkrižje leži na desni strani reke Ščavnice, nedaleč od njenega izliva v reko Muro. Ime je dobilo po križišču pomembnih prometnih poti. Tu leži poznobaročna cerkev sv. Janeza Nepomuka , ki hrani znameniti indijski križ. Med Razkrižjem in Gibino leži tudi krožna učno-sprehajalna pot, ki se prične pri zdravilnem Ivanovem izviru in vodi ob Ščavnici vse do njenega izliva. Radiestezisti so tu izmerili več človeškemu počutju ugodnih energijskih točk, ki so sedaj označene in opremljene s klopcami. Ob poti stoji kovaški muzej in Slomškov mlin, posebnosti pa sta tudi Gibinski slap in prazgodovinska naselbina.

Evropska vas štorkelj je lep in pomemben naziv, ki si ga lasti Velika Polana. Gre za prekmursko vasico, rojstni kraj pisatelja Miška Kranjca. Poleg njegove rojstne hiše tu lahko najdemo kar 9 še aktivnih gnezdišč belih štorkelj (skupaj z Malo Polano). Štorklje lahko tu vidimo med aprilom in avgustom, nato pa kot ptice selivke odletijo v toplejše kraje.

V občini Moravske toplice leži naselje Bogojina. Slikovit kraj je znan predvsem po župnijski cerkvi Gospodovega vnebohoda, ki jo je iz prvotne, narejene v 14. stoletju, sezidal arhitekt Jože Plečnik. Stara cerkev je sedaj podhodna lopa in pevski kor. Glavna in stranski ladji se nahajata v dodanem kvadratnem prostoru. Strop je iz hrastovine, na njem pa so pritrjeni lončarski izdelki. Cerkev že na daleč prepoznamo po značilnem okroglem zvoniku.

V vasi Selo pri Moravskih Toplicah lahko najdemo kapelo sv. Nikolaja, romansko rotundo. S svojim okroglim tlorisom in edinstveno lego sredi polja je znamenitost, ki si jo je vredno ogledati. Zgradili so jo templarji v 13. stoletju, a je bila kasneje bistveno spremenjena in prezidana. Notranjost prvotno ni bila poslikana, s poslikavami so pričeli v 14. stoletju , ko so poslikali najprej severne stene pod kupolo, nato pa še ostal prostor.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik