Kratka vsebina
Alkimija ali umetnost preoblikovanja je veda, ki se je pričela razvijati v starem Egiptu, svoj razcvet pa je doživela v srednjem veku, preden jo je nadomestila kemija. V svojem bistvu stremi k pramateriji oziroma bistvu, ki je enotno tako živi kot neživi naravi. Alkimisti so najbolj znani po svojih poskusih spreminjanja svinca v zlato ter iskanju eliksirja mladosti oziroma napoja večnega življenja. O alkimiji je spisanih veliko knjig, od poljudnih do izredno specifičnih, od prosto dostopnih do skrbno varovanih. V zadnjem času pa je najbolj znana knjiga, ki se ukvarja z alkimijo, prišla izpod peresa Paula Coelha in nosi naslov Alkimist. Zgodba se prične v Španiji. Opisuje revnega pastirja s čredo šestdesetih ovac, ki že drugo noč zapored sanja iste sanje. Da bi odkril njihov pomen, se odpravi h ciganki, ki mu predstavi njegovo usodo. Čez nekaj dni pa sreča še starca, kralja, s katerim v pogovoru odkrije obstoj Osebne legende. Kralj mu predstavi pomen simbolov, znamenj v njegovem življenju, podari mu dva kamna, s katerima bo lažje sprejemal odločitve, hkrati pa mu razkrije, da je usoda vedno naklonjena tistim, ki s srcem sledijo svoji Osebni legendi. Pastir sledi znamenjem in, namesto da bi osvajal dekle svojega srca, proda ovce ter se poda v Afriko proti piramidam. Zaradi zaupanja v svojo usodo se pusti oropati prvemu vodiču, ki mu prečka pot. Sedaj se pastir znajde v tuji deželi, kjer ne pozna kulture, običajev in jezika, za povrh pa je še brez denarja. Po naključju se znajde v prodajalni kristala, kjer prične na lastno pobudo čistiti kristal in prodaja kristalov se takoj poveča. Tako ga lastnik trgovine zaposli; pastir pa z domislicami počasi veča prodajo. Kmalu ima dovolj denarja, da lahko nadaljuje svojo pot proti puščavi, tokrat v organizirani karavani. Eden od sopotnikov je tudi študent alkimije, ki pastirju poskuša predstaviti to čudovito znanost. Pastir pa mu v zameno nudi znanje, ki ga prejema iz puščave. Prispejo do oaze, kjer med drugimi prebiva tudi star in znan Alkimist. Tu pastir spozna dekle, za katero čuti, da je tista prava. Spozna ljubezen, z njo pa tudi navezanost. A lastna usoda ga vabi naprej. Spozna se s starim Alkimistom, ki ga priče učiti skrivnosti svoje vede. Pastir spoznava sebe, svoje srce, svojo usodo, v zadnji preizkušnji pa tudi svet, vesolje in Stvarnika. Nauči se postati eno z pramaterijo. Sedaj je zrel, da najde zaklad o katerem je sanjal. Alkimist ga pripelje do piramid. Tu ga pri iskanju zaklada oropajo, a ga pridobljeno znanje reši smrti. Hkrati mu piramide tudi prišepnejo, kje je skrit pravi zaklad. Vrne se v Španijo, v mesto, kjer je pričel potovanje. Tu pri stari cerkvi, kjer je imel svoje prve sanje, najde zaklad. Hkrati mu veter prinese vonj po njegovi dragi. Potrdijo se besede starega kralja: „Usoda je naklonjena tistemu, ki zaupa in sledi Osebni legendi!“
Razmišljanje
Je naša pot posledica naših dejanj, naključij, ki nas obdajajo, ali pa je vse že vnaprej zapisano in določeno? Imamo kot posamezniki in kot družba kaj besede pri oblikovanju svoje usode? In ne nazadnje, kaj ti odgovori pravzaprav pomenijo za naše bivanje tu in sedaj? To so vprašanja, na katere verjetno za časa življenja ne bomo dobili kakega konkretnega odgovora. A vseeno si lahko nanje vsak od nas poišče svoje razlage in nato glede na njih določa svojo življenjsko pot. Pravzaprav bi to moral vsak od nas narediti, saj bi tako vsi, tako posamezniki kot tudi družba, boljše in lažje živeli. Sam se v Osebno legendo, kot jo Coelho imenuje, verjel še preden sem slišal za Alkimista, Jonatana Livingstona Galeba ali Malega princa. Te knjige, čeprav gre za izmišljene zgodbe, so mi le potrdile nekaj, kar sem globoko v sebi čutil. Verjetno se ravno zaradi tega tako rad vračam k njim. K njim se dostikrat vrnem po tolažbo, hkrati pa tudi po nasvet. Dostikrat posvetijo v temo problema, ki je pred menoj in mi s tem, da mi pokažejo mojo usodo, pokažejo tudi pot, po kateri naj bi šel. Osebno legendo namreč ne dojemam kot dejstva, zapisana v kamen. Dejstva, ki jih še zob časa ne more spremeniti ali izbrisati. Zame je to legenda, ki se tiče moje osebne usode. Gre za eno izmed številnih usod, do katerih lahko z različnimi odločitvami v življenju pridem. Ker pa ta usoda nosi ime Osebna, je zame najbolj verjetna. Sklada se namreč z mojo osebnostjo, z mojimi željami in potrebami. Ne nanaša se na to, ali bom bogat, ampak ali bom srečen. In, vsaj zame, je to bolj pomembno kot pa vse ostalo. Na koncu namreč ugotovimo, da v naslednjo stopnjo naše igre življenja ne moremo nesti nič drugega kot znanje in spomine. Tako pastir kot Alkimist svoje znanje črpata iz bogatih življenjskih izkušenj. Vidita tisto, kar jima narava ponuja in kar ju življenje uči. Tudi mi bi dostikrat morali odpreti oči za okolico, pogledati, kakšne lekcije nam je pripravilo življenje in kaj nas narava poskuša naučiti. A imamo dostikrat preveč dela sami s sabo, s svojim udobjem bivanja. A iz tega spominov ni. Spomini nastanejo, ko se človek umiri, razmisli o svojih željah in jih nato počasi, korak za korakom, uresničuje. Življenje ni nikoli lahko. A če človek z vsem srcem deluje v smeri svoje sreče, hkrati osrečuje tudi okolico. Ob tem teži h bistvu alkimije, k enotnosti pramaterije. Tam je namreč naša Osebna legenda zapisana. Vse to je tako preprosto reči, zapisati in prebrati. A resničnost je precej drugačna. Zato tudi alkimisti še vedno iščejo smaragd, kjer je zapisano bistvo življenja. Zato mnogi mislijo, da so našli srečo v življenju, a so našli zgolj bogastvo. Če sledimo Osebni legendi, ne iščemo ne sreče, ne znanja, ne bogastva, ampak na koncu najdemo prav to.