Kratka vsebina
Paulo Coelho je svetovno znan pisatelj, ki je zaslovel s pisanjem del z duhovno vsebino. Njegov paradni konj je zgodba o pastirju, ki se odpravi na potovanje, da bi videl piramide. Tudi ostala pisateljeva dela govorijo o stalnem nihanju človeške usode, včasih med dobrim in zlim, drugič v iskanju ljubezni in spet tretjič v iskanju "Osebne legende". V njegovem delu Brida se glavna junakinja sreča z iskanjem svoje duhovne usode in hkrati z iskanjem prave ljubezni. Ona, Brida, je namreč na poti, da postane čarovnica. Brida, glavna in naslovna junakinja, že dalj časa čuti potrebo po duhovni rasti. Prek raznih srečanj, društev in ostalih napotkov prispe v okultno knjigarno, kjer ji po dolgem času le povedo za Učitelja, Čarovnika. Odloči se, da ga bo obiskala. Obisk sam poteka v prijetnem vzdušju, Čarovnik jo sprejme kot učenko in ji tudi že naloži prvo nalogo. Samo jo pusti prek noči v gozdu, kjer spozna skrivnost Temne Noči. A Izročilo Sonca, ki ga uči Čarovnik, ni tisto, kar privlači Brido, zato se obrne na Wicco, ki uči Izročilo Lune. Čeprav tudi učenje Wicce ni tisto, kar je Brida pričakovala, vseeno sprejme njene obrede. Pridno se uči tarota, vadi vsako noč in obiskuje Wicco, kjer se uči o Izročilu. Čeprav se skoraj nikoli ne zgodi nič posebnega, Brida napreduje v svojih znanjih in sposobnostih. Poleg samih obredov in vaj moči se Brida uči tudi o pomenu tradicije, zgodovine čarovništva, pa tudi o svojem življenju. Razkrijejo se ji prejšnja življenja, razkrije se ji pomen Druge Polovice (sorodne duše, edine in prave ljubezni). Večkrat še obišče Čarovnika, ki ji pomaga premostiti težave na poti. Žal pa Brida ne ve, da je ravno Čarovnik njena Druga Polovica. Tako vztraja pri svoji "zemeljski" ljubezni, trenutnem fantu Lorensu. Z njim tudi spozna naslade magične spolnosti, ko izžari svojo spolno moč. S tem obredom postane zrela za Iniciacijo. Hkrati pa spozna Čarovnika kot svojo Drugo Polovico, se zlije z njim in skupaj odplavata skozi čas in prostor. Dan Iniciacije se bliža, Brida pa ostaja ujeta med zemeljsko in kozmično ljubeznijo. Za nasvet se odpravi k materi, ki ji pove svojo ljubezensko zgodbo. Brida tako na obred povabi obe svoji Ljubezni. Med obredom oba, Čarovnik in Lorenso spoznata drug drugega, Brida pa postane čarovnica in s tem del prastarega izročila. Delo se zaključi kot se enostavno mora zaključiti. Brida, ki je izpolnila eno izmed svojih življenjskih nalog, odide v življenje s svojo veliko ljubeznijo pod roko, drugi pa z zavestjo, da je izpolnil svoje poslanstvo.
Razmišljanje
Včasih je bil svet enostaven. Bili smo mladi, politična in ekonomska ureditev je bila drugačna. Predvsem pa smo bili mladi. Nismo opazili, kako se ljudje obremenjujejo z banalnimi težavami. Naši najstniški mozolji so nam bili prva skrb. Potem je prišlo odraščanje. In z njim Harry Potter. In z njim čarovniki. In še vedno smo bili otroci. Potem pa smo slišali za ljudi, ki so trdili, da so te pravljice delo samega Luciferja in da se bo, kdor bo bral te urokov polne čarovniške bukve, večno cvrl v ognju Pekla. In potem smo odraščali. In so prišle Valkire. In je prišla Brida. Knjige o čarovnici, o ritualih, o urokih, o duhovnem iskanju, bolj oprijemljivem in trdnem kot ljubezenski napoji ter urok "Oculus Reparo". In nihče ni rekel nič. Mi, ki smo postali odrasli, pa smo se temu čudili. Vsaka kvalitetna knjiga, včasih pa tudi straniščna literatura, lahko obogati bralca in mu širi obzorja. Lahko s podatki, lahko pa z idejami, mislimi in temami, ki se skrivajo v njej. Avtor Coelho je s tega vidika zelo zanimiv. Po eni strani je avtor Alkimista, kjer je zgodba bolj podobna pravljici, čeprav so nauki še kako resnični in življenjski. Po drugi strani je avtor Valkir, kjer se v vsej globini dotakne svoje preteklosti. In podobno tudi pri Bridi pripoveduje zelo odkrito in resnično o procesu vključevanja dekleta v čarovniški krog. Kot smo začudeno opazovali že kot otroci, ljudje rajši iščemo skrivnosti v pravljicah kot pa v resničnih zgodbah. Kot bi se slepo držali prinčevega »bistvo je očem prikrito« in iskali pomene tam, kjer jih ni. A mene se je knjiga dotaknila na številnih točkah. Malo, ker tudi sam poznam težko iskanje prave ljubezni. Malo, ker sam poznam težko pot duhovnega razvoja. In malo, ker so me čarovniki zanimali že odkar znam brati. Tako bi se težko odločil ali je zgodba bolj čarovniška, ljubezenska ali gre ponovno za duhovno potovanje. V prvi vrsti bi rekel, da je življenjska. In druge vrste ne bi bilo. Kajti naš vsakdan ni nikoli samo čustven, duhoven, čuten ali otopel. Vedno je zmes vseh elementov, le da včasih tehtnica visi bolj na stran enih, drugič pa na stran drugih. In ravno zaradi tega nisem bil razočaran nad Bridino odločitvijo. In morda ravno zaradi tega nisem bil navdušen nad Bridino odločitvijo. Življenje je le življenje, napačnih in pravih odločitev tu ni. Coelhu je ponovno uspelo. Napisal je knjigo, ki sem jo prebral z dušo in v njej videl sebe. Čeprav bi tu morda lahko kdo upravičeno videl uroke, obrede, čarovnice in čarovnike. In v Coelhu samega Belcebuba. No, pa saj smo vsi že kdaj videli njegovo sliko, kajneda.