Kratka vsebina
Včasih se nam zdi, da osebe, ki nas obdajajo, poznamo. A v resnici si moramo priznati, da ponavadi te osebe še same sebe ne poznajo, kako naj jih torej mi. Morda je ta preprosta resnica pripeljala znanega pisatelja Paula Coelho-a, da svojim zvestim bralcem predstavi zgodbo o Sherine Khalil, prijateljem bolj poznani pod imenom Athena, širši javnosti pa kot čarovnica iz Portobella. In če so zanimiva že njena imena, je bilo toliko bolj zanimivo tudi njeno življenje ter slog, v katerem ga prikaže avtor Coelho. Zgodbo namreč pripovedujejo njeni številni znanci: krušna mati, gospodinja Samira R. Khalil, novinar Heron Ryan, zgodovinar Antoine Locadour, bivši mož, inženir Lukas Jessen-Petersen, pater Giancarlo Fontana, njena učenka, igralka Andrea McGain in učiteljica, zdravnica Deidre O'Neill, v delu bolj znana kot Edda. Zgodbo odpre skrivnostni avtor, ki niza pričevanja omenjenih Atheninih znancev. Tako spoznamo njena krušna starša, sirotišnico v Romuniji, pričetek vojne v Bejrutu, kjer je preživela svojo otroštvo, ter beg v London. Tam si je družina ustvarila novo življenje, Athena pa je tudi izvedela za svoj izvor. Zgodaj se je poročila in imela v zakonu enega otroka, sina Viorela. A ker zakon ni mogel temeljiti le na njeni želji po potomstvu, je kmalu propadel. Athena je morala oditi drugam in od lastnika svojega novega doma je prišla prva duhovna izkušnja ob plesu. To novo odkrito stanje duha je tekom plesnih vaj še naprej razvijala in širila med ljudmi. Z duhovnim zorenjem so prišli tudi uspehi v službi in prva službena potovanja. A hkrati je prišel tudi nemir in želja po odkrivanju svojih korenin. Odpravila se je na srečanje s svojo krvno materjo, med cigane v Romunijo. Tu pa je poleg matere, ki ji je razkrila skrivnosti ciganske mistike, srečala tudi svojo novo učiteljico Eddo. Kmalu zatem je prek predstavljanja svojih duhovnih vaj srečala svojo prvo učenko, Andreo McGain. Svoje znanje je želela razkazovati tudi družbi. Pričela je z intimnimi srečanji pri njej doma, kasneje pa nadaljevala v večjih halah. A vmešale so se druge vere in jo kljub enaindvajsetem stoletju obtožile čarovništva, zato se je morala zapreti v osamo. Tu, čisto na koncu, pa se naš neznani avtor predstavi in razkrije Athenino smrt, ki je prav tako mistična kot je mistično njeno življenje. Na tem mestu ne bom povedal nič več, naj bralec sam odkrije, v katero smer se je odločilo zaviti Athenino poslanstvo. Vsak, ki se bo te knjige lotil, bo od nje prejel nekaj zase. Nekateri napotke za življenje, drugi zgolj zanimivo in napeto knjigo za krajšanje prostega časa, spet tretjim bo pokazala novo filozofijo življenja, zainteresiranim pa bo odgovorila tudi na zelo specifična in osebna vprašanja.
Razmišljanje
Lov na čarovnice naj bi se končal v srednjem veku in naj bi bil eden izmed sicer številnih temnih madežev na sicer deviško-belem prtu Cerkvene zgodovine. Ker sem mnenja, da se ta lov ni začel takrat, še manj pa da se je že končal, sem v zgornji stavek rajši vstavil besedo „naj“ . Paulo Coelho kot kaže deli svoje mnenje z menoj, saj je izpod njegovih rok prišla ena izmed večjih, pa tudi bolj mistično obarvanih mojstrovin, Čarovnica iz Portobella. Knjiga govori o temni usodi ženske katere cilj v življenju ni bila služba, niti mož, ampak ljubezen, gola v svojem bistvu. In ta ljubezen žene akterje knjige, pa tudi bralca, v nadaljevanje življenja. Skozi knjigo se razplete odgovor na vprašanje, katerega odgovor je temeljna ideja v vseh do sedaj prebranih Coelhovih delih. Bralec išče odgovor o smislu življenja, pisatelj pa mu ga od začetka do konca dela predstavlja v eni sami obliki, v obliki ljubezni. Kakorkoli že, Athena napreduje v svojem razvoju, vedno je posredi Mati, z njo pa ideja velike in vseobsegujoče ljubezni. Najde jo v plesu, najde jo v kaligrafiji, najde jo v otroku, najde jo v svoji preteklosti in najde jo v svojem življenju. Na koncu je zaradi tega tudi obsojena čarovništva; javen linč, ki sledi, pa se v tem stoletju ne bi več smel pripetiti. A vsi, ki na tak ali drugačen način ne ustrezamo sredini populacije in izstopamo iz povprečja, smo že kdaj izkusili lažjo ali pa tudi težjo obliko linča ali šikaniranja. Marsikdo od nas je to sicer zaradi lastne ideologije sicer delno sam izsilil, a nekateri so linčani samo zato, ker so, čeprav ne po lastnih željah ali potrebah, drugačni. Ti slednji se mi po eni strani še najbolj smilijo, saj kljub svojim potrebam po enakopravnosti za razlike niso sami krivi. A v resnici podpiram prvo skupino ljudi, ki linčanje pravzaprav sami izsilijo s tem, ko se ne podrejajo zlato-sivi sredini. Šikaniranje s strani družbe je obsojanja vredno, pravzaprav inštitucije, ki tak linč sprožijo, zgolj izkazujejo svojo povprečnost in ranljivost. In akterji svojo nemoč razmišljanja in sposobnost podrejanja nekemu povprečnežu z občutkom manjvrednosti. Biti čarovnica bi moralo biti v današnjem dnevu celo pohvale vredno, saj imamo lažnivih dvoličnih povprečnežev dovolj na vsakem koraku. In čarovnica je tisto gonilo družbe, ki bo prinesla napredek. Pa saj nam to lepo kaže zgodovina. In zloglasen, po nekaterih dezinformacijah, končan lov na čarovnice. Lepo smo lahko videli, kako je na grmadah zgorelo znanje, zgorele so ideje, ki so dosegle svoje priznanje šele, ko je njihov pepel že davno poniknil. Družba se je takrat za lep čas zavila v svetlečo se noč, kjer se razen vzorcev na oblačilih ni veliko spremenilo. In še nekaj je žalostno. Moje besede bodo prav tako zgorele na grmadi. Če se njenemu ognju slučajno ognejo, pa ne bodo dosegle svojega cilja; spremeniti družbo. Tisti, ki jih berejo in jih poskušajo razumeti, so zgolj čarovniki, ljudje, ki na tak ali drugačen način izstopajo iz povprečja. Povprečneži pa tako ali tako ne razmišljajo več, saj jim vse, kar potrebujejo za življenje, sporoči prijazni medij.