Kratka vsebina
Zgodba se prične v Parizu, v Louvru, kjer smo priča krutemu umoru starega kustosa. Zaradi domenjenega sestanka in čudnih okoliščin umora preiskovalci pokličejo na pomoč Roberta Langdona, sicer profesorja simbologije. V dogajanje poseže tudi kriptologinja Sophie Neveu. Iskanje morilca se spremeni v odkrivanje priorskega reda, ki pri sebi čuva skrivnosti, ki bi mogle uničiti Cerkev. Robert mora uporabiti vse svoje znanje, ki ga ima o tem redu, da bi prišel skrivnosti do dna, a brez pomoči kriptologinje mu ne bo uspelo. Sama je namreč vnukinja umorjenega kustosa in pozna njegovo razmišljanje, pozna njegove uganke. Ker sta zbežala iz prizorišča zločina, ju prične loviti policija, za petami pa jima je tudi morilec, ki rešuje čast Cerkve. Iskanje svetega grala se tako prične. Sveti gral je namreč tisto, kar si želijo številni posamezniki, še bolj pa sama Cerkev, priori, ki so ga skrili, pa morajo svojo skrivnost zavarovati in predati mlajšim rodovom. Iskanje se bo v silovitem tempu končalo še istega dne. Med potekom napetega lova bomo ne-le ugotavljali, kje je skrit sveti gral, ampak tudi kaj je. Spoznali bomo skrivnosti in filozofijo prepovedanega reda, spoznali bomo njihovo boginjo. Vrnili se bomo nazaj skozi čas, nazaj k naravi, k našemu bistvu. Na koncu bomo s tem novim znanjem razkrili skrivnost Da Vincijeve šifre, svetega grala in sami pri sebi našli svoj mir.
Razmišljanje
Cerkev, pisana z veliko začetnico, se je skozi dvatisočletno zgodovino iz religije razvila v močno organizacijo. Bila je orodje v rokah vladajočih slojev, tekom dogodkov pa so vladajoči sloji postali orodje v rokah Cerkve. Okoli vsake take velesile, močne tako po vplivu, bogastvu kot tudi po pripadnikih, katere bistvo je hkrati zavito v skrbno varovano skrivnost, se pričnejo razvijati ugibanja, namigovanja in teorije zarote. Javnost, bodisi naklonjena taki velesili bodisi njej sovražna, vsako teorijo zarote z vso hvaležnostjo sprejme in v njej najde resnico. Knjiga z naslovom Da Vincijeva šifra je bila tako pravi recept za uspeh. Ne le, da je napisana v tekočem jeziku, da je dogajanje tekoče, hitro in nepredvidljivo, v sebi nosi tudi razkritje skrivnosti o Cerkvi ter dveh najbolj zloglasnih z njo povezanih skrivnih družbah – priorih in Opus Dei. Dan Brawnu je s to knjigo uspel veliki met; met, ki je v zadnjem času uspel (a v drugem žanru) le še Rowlingovi z njenim Harryem. Množice so knjigo požrle ter odprle številna vprašanja in jih naslovile na omenjeno organizacijo. Sam pa sem v knjigi našel vprašanja in odgovore na povsem drugo temo. Politika, ki v veliki meri vpliva na sam razvoj knjige, me ni pritegnila, skrivnosti in obtožbe sem poznal že od prej. Odgovorov nanje pa človek ne more iskati v kriminalki. Mene osebno je pritegnila filozofija priorskega reda, njegovo zavračanje modernih smernic razvoja družbe in stalna zvestoba svojemu izvoru. Knjiga je namreč hvalospev ženskosti. A ne v feminističnem smislu, ne v smislu enakosti. Knjiga časti žensko tako, kot je. Kajti ženski ni treba, da je podobna moškemu. Ni ji treba tekmovati z njimi. Ni se ji treba spuščati na ta nivo. Moški smo si v dveh tisočletjih svet prikrojili po svojih merilih. A kot lahko vidimo, se mati narava ne strinja ravno z našo vizijo. Prionski red se bori proti zapostavljanju matere narave, obrača se k njenemu čaščenju, k življenju v skladu z naravo, njenimi običaji in zakoni. Zloglasno Da Vincijevo šifro lahko vidimo kot direktni napad na Cerkev. Lahko jo vidimo kot teorijo zarote. Lahko pa jo vidimo kot prinašalko miru. Odločitev o tem je prepuščena vsakemu od nas.