Kratka vsebina
Knjiga 14. Dalai Lame z naslovom Etika za novo tisočletje govori o naslovnem pojmu; etiki in njenemu vplivu na družbo ter človeško življenje v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti. Avtor spremlja razvoj sveta skozi svoje oči ter piše o svojih mislih in pogledih na probleme, s katerimi se srečujemo v našem vsakdanu. Pri tem pa z optimizmom poskuša predlagati pot, po kateri bi lahko naše trpljenje in trpljenje drugih omilili in življenja nas samih in naše okolice naredili bolj znosne. Knjiga je razdeljena na tri sklope. V prvem spoznamo načela etike ter stanje družbe, v drugem etiko in posameznika in v tretjem etiko in družbo. Tako nas njegova svetost 14. Dalai Lama popelje skozi njegovo razumevanje etike, njenega zgodovinskega razvoja, vpliv raznih družbenih smernic, predvsem religije, znanosti in gospodarstva, ter vpliv vsega tega na družbo kot celoto, na posameznika v družbi in na svet, naravo. Avtor v delu prikaže zelo dobro poznavanje trenutnega stanja v svetu. Le-to stalno primerja z bližnjo preteklostjo, torej z lastnimi izkušnjami in opažanji sprememb skozi čas njegovega življenja ter med različnimi kulturami. Čeprav priznava svojo subjektivno naklonjenost veri in njenemu pozitivnemu vplivu na družbo, pa ne pomanjšuje ali zaničuje vpliva znanosti in razvoja na naša življenja. Prav tako tu ne izpostavlja samo negativne ampak tudi pozitivne vplive, ki jih imajo omenjena področja. Tako poda zanimiv in bolj ali manj uravnotežen pogled na vzroke, ki so nas pripeljali do sedanjega stanja. Sam opis trenutnega stanja pa ni tisto, kar dela knjigo kljub težavni tematiki zanimivo za bralca. Bolj pomemben je avtorjev načrt za izboljšanje trenutnih razmer. Iz njegovih besed namreč stalno vije idealizem, ki na čase spominja na utopično gledanje nekega neizkušenega človeka. Tega se sam zaveda, zato svoje besede poskuša omiliti in nasvete približati sedanji družbi. Stalno nas opozarja, da čeprav smo kot bralci sami in čeprav je on kot avtor samo en lahko vsak od nas naredi le nekaj majhnih korakov, drobnih sprememb v našem vsakdanu, a množica naših korakov, naše dobre volje in pozitivne naravnanosti lahko čez desetletja spremeni svet. Knjiga nikakor ne spada med lahkotna branja. Bralec tudi ne sme nanjo gledati kot na sveto resnico, hkrati pa ne kot na utopično pisanje verskega voditelja. Njen namen je, tako kot v vseh delih 14. Dalai Lame, prebuditi dobroto v vsakem bitju tega sveta. A kot avtor sam večkrat omeni, je vedno treba imeti pred seboj idejo o majhnih, drobnih spremembah posameznikov, ki pa skupaj v dolgem časovnem obdobju lahko prinesejo mir in srečo.
Razmišljanje
Je lahko človek etično bitje tudi, če ne pripada nobeni veroizpovedi? Kakšen je pomen vere in kakšen religije na etiko v družbi? Kakšen vpliv ima etika na naše vedenje? Vse to so vprašanja, ki si jih zastavlja Bstan-'dzin-rgya-mtsho, bolj znan kot njegova svetost 14. Dalai Lama v knjigi Etika za novo tisočletje. V njej išče odgovor na večno vprašanje – kako biti srečen v današnjem času. Na začetku, pa tudi na posameznih odsekih knjige, me je Dalai Lama pogosto presenetil, saj imam o njem predstavo, da je zelo odprt in strpen človek, ki ne narekuje poti nikomur in ki ne obsoja poti drugih. Tu pa pogosto ateiste oziroma ljudi, ki ne pripadajo neki znani veroizpovedi, obravnava kot nesposobne etičnega vedenja. Sicer to idejo večkrat skozi knjigo zavrne, a se vseeno vrne k njej. Zanimivo je videti, kako težko sprejme, da ni edino verska vzgoja tista, ki človeku da etične vrline. Kljub svojim izkušnjam s področja različnih kultur in religij lažje sprejme, da verujoči apriori lažje in številčenje sledijo etičnim načelom kot neverujoči. Sam, kot oseba, ki ne sledi nobeni uradno priznani veroizpovedi, vidim svet malce drugače. Vidim ljudi, ki se zavedajo pomena svojih dejanj na življenja drugih in ki se trudijo, da trpljenje sveta zmanjšajo, pa čeprav na škodo sebi. Nekateri od njih so verni, drugi ne. Vidim tudi ljudi, ki se zavedajo pomena svojih dejanj na življenja drugih in se trudijo, da njih srečo zamenjajo za lastne užitke, pa čeprav so le-ti kratkotrajni in nepomembni. Ponovno so nekateri od njih verni, drugi ne. Vidim pa tudi ljudi, ki so verni in ki se trudijo pomagati drugim do sreče, a samo, če so ti drugi enake veroizpovedi, kot so sami. Poznam primere, ko je bila pomoč človeku v stiski zavrnjena samo zaradi nepripadanja enaki veroizpovedi. Vrata cerkve so bila za te ljudi zaprta. Seveda se v takih primerih lahko povprašamo, ali so ti ljudje dejansko globoko verni ali pa morda slepo sledijo instituciji vere. Sam sem mnenja, da resnično veren človek sledi etičnim pravilom svoje vere in vera pravi, da je človeku v stiski potrebno pomagati. To konec koncev narekuje tudi zdrava pamet vsakega, katerega moč misli seže dlje kot do konca lastnega nosu. In ko smo že pri zdravi pameti, mar ni to nekaj, kar nam je bilo položeno v zibko še preden smo slišali za vero? Kaj je torej bolj pomembno za naše etično delovanje? Zdrava pamet ali veroizpoved? Seveda ne mislim nasprotovati Dalai Lami. Kot prvo ima precej več izkušenj kot jaz. Kot drugo pozna bistveno več ljudi in to različnih narodnosti, veroizpovedi, starosti in družbenega položaja. In kot tretje je on bistveno bolj duhovno razvit, kot sem jaz. Zaradi tega sem se poglobil v njegove besede in opazil, da pomena veroizpovedi ne pripisuje pripadnosti neki religiji, ampak preprostemu motivatorju. Verujoči imajo poleg zdrave pameti nad ali v sebi neko bitje, ki jih opominja in usmerja, ko skrenejo s poti, ateisti pa se moramo posluževati zgolj lastnemu občutku za prav in narobe. Nad nami so zakoni držav, v katerih živimo in državni aparati, ki nas kaznujejo. A zakoni nič ne pravijo o ideji "delaj dobro" in tudi če ne delamo dobro nas nihče ne kaznuje. Kaznujejo nas zaradi ideje "delaj slabo". Verjetno je to razlog, zaradi katerega Dalai Lama v knjigi razlaga o pomenu religij na družbena etična načela. Potem ima morda celo prav. A vseeno se je potrebno vprašati: "Zakaj potemtakem številni ljudje, ki niso verni, tudi lahko sledijo poti dobrote in se odmikajo od poti škodovanja?" Sledi pa še vprašanje: "Kako lahko povečamo odstotek teh ljudi?" Vzgoja je tista, ki v nas vcepi občutek za prav in narobe, občutek, ki je trajnejši od grožnje s kaznovanjem. Kakor Dalai Lama poziva ljudi k miru, strpnosti in sočutju, tako vas jaz pozivam k vzgoji svojih otrok, družine, prijateljev in sodelavcev. Majhen korak ne prinese spremembe, a veliko majhnih korakov sestavlja pot v našo, boljšo, prihodnost.