Kratka vsebina
Mark Gessner, avtor knjige First to Find oz. v mojem prevodu Prvonajditelji, je tudi sam GeoCacher – iskalec zakladov. To igro igra že vrsto let in prav ta igra je bila navdih za zanimivo in napeto kriminalko. Čeprav je knjiga resnično razumljiva in zanimiva tistim, ki tudi sami iščejo zaklade, pa jo lahko berejo tudi ostali. A morda bo tu kakšen element manj razumljiv, predvsem pa si neigralec težje predstavlja sam potek iskanja ali lova na zaklad in zaradi tega težje sledi dogajanju. Glavne osebe v knjigi lahko razdelimo v dva tabora. Prvi tabor je morilec, čigar identiteto avtor razkrije šele na koncu dela. Drugi tabor pa so Iskalci zakladov, kjer glavno vlogo igrajo Kurt Denzer, njegovo dekle Judi in prijateljica Bonnie. Ta tabor je seveda veliko večji od omenjenih, saj pri zapletu in razpletu sodelujejo vsi igralci igre, nekateri na srečanjih, drugi prek zapisov v dnevnike. Morilec prične svoj morilski pohod. Ima načrt, ki se ga mora držati, da ga ne bodo ujeli. Sam razlog morije so osebne zamere iz preteklosti, zato so žrtve skrbno izbrane, a med seboj na videz nepovezane. Njegova pot je zamudna, predstavlja gibanje po celotni državi, uporabo različnih prevoznih sredstev in javnih prenočišč. Policija umorov resnično ne poveže med seboj in vse kaže, da bo njegov načrt uspel. A načrt ima napako. Trupla se znajdejo na krajih, kjer so postavljeni zakladi. "Ne igrajte se z Iskalci zakladov, mi poznamo najboljša mesta za skrivanje trupel!" je stavek, ki ga vsak iskalec pozna. Nismo nasilni, ampak cilj igre je zaklad skriti na način, da ga mimoidoči ne morejo najti. In ravno zaradi tega se pričnejo v zapisih o najdbah zakladov pojavljati čudne informacije. Sicer vsaka posamezna ni nič posebnega, a ko jih je vedno več, se je v njih možno razbrati načrt. Ravno ta načrt, ki ga je morilec želel prikriti. Glavni junak, Kurt mu na tak način pride na sled. Ko Kurt ugotovi, da je na sledi morilcu, ga prične opazovati. Ker je nepreviden, namesto da bi sam opazil morilca, le-ta opazi njega. Pri tem morilec najde tudi svoj prvi zaklad, z njim pa igro. Ker se želi znebiti vsake morebitne priče, v sami igri najde idealno priložnost. Postavi zaklad, ki pa ni zaklad, ampak past. Se bodo Iskalci zakladov ujeli vanjo? Se bodo lahko rešili? Bo morilčev načrt uspel? Bo Kurt še kdaj našel FTF (op. a.: First to Find, nagrado za prvonajditelja)? Odgovorov na ta vprašanja pri tovrstnih literarnih delih ne smemo podati. Tako kot ne smemo razkriti skrivališča našega zaklada. Do njega se morate dokopati sami!
Razmišljanje
Predlansko pomlad me je prijatelj navdušil za nenavadno igro, imenovano GeoCaching oz. po naše Iskanje zakladov. Samo ime se sliši precej nenavadno in ko vam igro predstavijo, si kar težko predstavljate, kako le-ta poteka in kaj igralci pravzaprav počnemo. Sedaj se sicer ne bom spuščal v globine Iskanja zakladov, saj so temu namenjene druge strani in prispevki. Rajši se bom poglobil v razmišljanje, ki sem ga kot igralec doživljal med branjem knjige. Iskanje zakladov je skozi celotno knjigo dobro predstavljeno in se tudi lepo vključuje v sam potek knjige. Na številnih mestih je Mark, sicer tudi sam igralec, zelo lepo opisal želje iskalcev in nagon, ki nas vleče naprej in naprej. Moram pa priznati, da v kolikor sam ne bi poznal te igre, me zgodba verjetno ne bi pritegnila. Kot sem že omenil, Iskanje zakladov je treba izkusiti, šele potem razumemo, kako igra poteka. Pravil, navodil, namigov in izkušenj je namreč toliko, da bi z njimi lahko napolnil enciklopedijo. Zato bo za nekoga, ki sam ni izkusil te igre, ta knjiga verjetno zmedena in nejasna, tudi zaplet in razplet neobičajen. Igralci pa jo razumemo in se z njo lahko poistovetimo. To je oseba, ki prva najde zaklad. To je častna pozicija, prestiž za iskalce, zato med igralci potekajo stalni boji za to nagrado. A vedno me je čudilo, da se nekateri rajši ne spuščajo v te boje, čeprav bi bili pogosto zmagovalci. Knjiga lepo prikaže tudi razloge, zakaj je bolje počakati, da kdo drug najde zaklad in se šele potem odpraviti na iskanje. Prvonajditelj se namreč znajde na popolnoma novem terenu. Na voljo ima samo opise in namige lastnika zaklada, ki pa so pogosto pomanjkljivi, subjektivni in v obliki ugank. Ko iščemo zaklad, smo namreč na nam nepoznanih tleh. In brez dodatnih pojasnil in namigov preostalih najditeljev ne vemo, kaj bomo našli. Prelepo lokacijo? Trnje? Črepinje? Pasji ali še kakšen drug iztrebek? Pogled, ki nam bo vzel dih? Kozarec urina in mrtvega psa? Vse je možno. Ne vedeti, kje je skrit zaklad, in ne vedeti, na kakšnem terenu je postavljen, je del igre. Je tisto, kar nam požene adrenalin po žilah. A tudi občutek varnosti je pomemben. Namigi igralcev, da je teren spolzek, da so prisotne divje živali, da je potrebno plezati prek ovir, pomagajo ostalim, da se po nepotrebnem ne izpostavljamo nevarnostim. Prvonajditelji tega nimajo. Adrenalina je več, več pa je tudi resničnih nevarnosti. In avtor knjige gre v ekstrem, srečanje z blaznežem. Morda me je knjiga kar malo streznila in mi dala vedeti, da igra Iskanje zakladov poteka v resničnem življenju. Kot taka se razlikuje od ostalih iger, ki jih igramo v varnem zavetju sobe in skriti za ekranom. Tako sem v svojo torbico, ki jo uporabljam pri iskanju zakladov pospravil rokavice in na hladilnik obesil listek, kateri zaklad grem iskat. Prav tako me je pripravila do tega, da ne tečem ravno k vsakem na novo objavljenem zakladu. A igro še vedno igram. Igra jo cela družina. In v tem uživamo. Vsakič bolj. Vsakič imamo izkušnjo ali dve več. Dobro ali slabo. Tako kot je tudi življenje. In to je njen čar. Resničnost, pa čeprav s kozarcem urina.