Knjige

Videz knjige

Kratka vsebina

Znamenito umetniško delo Da Vincijeva šifra je med zvezde kriminalnega žanra poneslo do tedaj neznanega pisatelja Dana Browna. Vsaka njegova izdana knjiga zvesto sledi značilnemu načinu pisanja, ki s hitrim razvojem dogajanja na številnih lokacijah in nivojih družbe poskrbi, da knjige bralec ne more odložiti, dokler ne prebere zadnje strani.

Napisano še posebej velja za Brownova dela, kjer kot glavni junak nastopa profesor Robert Langdon, strokovnjak simbologije in kriptologije. Le ta s svojim znanjem in fotografskim spominom prodira v skrivnosti različnih organizacij in organiziranih skupin znotraj družbe. Knjiga Izvor je napisana ravno po tem, sedaj že preizkušenem, receptu.

Langdon se odzove na povabilo njegovega bivšega učenca, čudaškega bogataša in navdušenca nad tehnologijo, Edmonda Kirscha, ki naj bi v španskem muzeju Guggenheim v mestu Bilbao predstavil svoje najnovejše odkritje. V predstavitvenem govoru napove, da bo njegovo odkritje pokopalo vse veroizpovedi, saj je odkril odgovora na glavni vprašanji, ki tareta človeštvo skozi celotno zgodovino: »Od kje smo?« in »Kam gremo?«.

Seveda bi bilo vse jasno že v prvih nekaj poglavjih, če ne bi Edmonda sredi predstavitve ubil atentator. Na nevarnost atentata Langdona nekaj trenutkov pred usodnim strelom opozori računalnik Winston (napreden program umetne inteligence, ki je vodil tehnološko izvedbo predstavitve, pred tem pa navdušil Langdona s svojim poznavanjem umetnosti med vodenjem po muzeju). Tako opozorjen Langdon se ob atentatu vede drugače kot ostali in takoj postane sumljiv varnostnikom in policiji. Skupaj z direktorico muzeja, Ambro Vidal, zbežita in poskušata razkriti skrivnost atentata na prijatelja ter odgovore na zastavljeni vprašanji.

Ko ugotavljata, kdo ima motiv in možnosti za prikrivanje prelomnega odkritja v znanosti, naletita na katoliško cerkev in, povsem nepričakovano, na špansko kraljevo družino. S pomočjo zvestega Winstona, ki ju s svojo ogromno bazo podatkov in sposobnostjo takojšnje obdelave ter razlage teh podatkov večkrat reši iz nemogočih situacij, odstranjujeta tančice v skrivnostnem Edmondovem življenju.

Uspe jima priti do posnetka predstavitve, kjer Edmond predstavi svoje odkritje. S pomočjo napredne računalniške tehnologije mu je uspelo simulirati Miller-Ureyev poskus dogajanja v t.i. prajuhi skozi časovno obdobje več milijonov let. Računalniška simulacija je potrdila, da je lahko življenje dejansko nastalo spontano kot skupek delovanja zakonov fizike, časa in entropije. S pomočjo simulacije je nato Kirsch potrdil tudi Darwinovo evolucijsko teorijo in na koncu poiskal še odgovor na vprašanje »Kam gremo?«.

Slednji odgovor je še bolj zanimiv kot prvi. Pokaže se namreč, da se je na svetu že pojavila nova vrsta, ki bo v zelo kratkem času zavladala Zemlji in ob tem pogoltnila človeštvo. Natančnejši pregled pokaže, da človeštvo ob tem ne bo izginilo, ampak bosta obe vrsti nadaljevali svoj razvoj združeni v eno, novo vrsto. Nova vrsta, ki se je že pričela razvijati in stremi k prevladi na svetu, je računalniška tehnologija.

S tem je Edmondovo odkritje razkrito. Razkrije se tudi, da v sam atentat ni vključena niti katoliška cerkev, niti palmarianska cerkev, niti španska kraljevska družina. Vsi omenjeni so sicer pomembno sodelovali pri razvoju dogodkov in pripomogli k ogromnemu zanimanju javnosti za Kirschovo odkritje, a vse niti je v ozadju vlekel nekdo drug. Ta skrivnostnež neštetih obrazov, ki ga je atentator admiral Luis Avila poznal kot Regenda, javnost pa kot Motneja, je v resnici zvesti računalnik, umetna inteligenca, Winston.

Langdon pretresen spozna, kako previdni moramo biti pri dajanju ukazov strojem, saj bodo le-ti dosledno in po svojih najboljših močeh nalogo izpolnili. Edmond Kirsch je dal Winstonu nalogo, da naj naredi predstavitev novega dognanja čim bolj uspešno. In Winston je to izpolnil – z morilsko natančnostjo.

Razmišljanje

Je znanost naša prijateljica ali sovražnica? Je vera naša prijateljica ali sovražnica? Sta vera in znanost zapriseženi sovražnici ali sta lahko tudi prijateljici? Ta in podobna vprašanja si tekom dela Izvor zastavlja njegov avtor Dan Brown. Odgovor je po eni strani popolnoma jasen in nedvoumen, po drugi strani pa zahteva poglobljeno razmišljanje o številnih vidikih ene in druge.

Že znana kultna filmska franšiza Terminator, ki govori o robotu iz prihodnosti, odpira namige o nevarnostih hitrega tehnološkega razvoja in možnosti nadvlade naprav nad človekom. Enako temo odpre tudi Dan Brown, ko ustvari Winstona, umetno inteligenco, ki domuje v izredno zmogljivem računalniku. In čeprav Winston ni zloben, kot so zlobni roboti, ki nadvladajo človeško raso v Terminatorju, naredi hud zločin proti človeku.

Zagotovo drži, da je razvoj znanosti s seboj prinesel številne težave – nove bolezni, odpuščanja, nesreče, onesnaženje okolja, uničujoča orožja … A hkrati je prinesel tudi številne rešitve in izboljšave življenja – nova orodja, zdravila, razlago naravnih pojavov, rešitve s področja ekologije. In ne glede na to, kako želi organizirana religija izpostavljati zgolj nevarnosti, se znanost razvija naprej. In z njo raste tudi tehnologija.

Umetna inteligenca je eden od mejnikov, ki ločujejo prijaznega človekovega pomočnika od nevarnega Terminatorja. A vseeno razvoja umetne inteligence ne moremo več ustaviti. Trka na naša vrata in zgolj na nas je, do kje ji bomo postavili omejitve. Kajti njeni stvaritelji smo vseeno ljudje. In mi ji lahko postavljamo meje, znotraj katerih lahko deluje.

Winston je bil naprava. Resda sposobna razmišljanja, sklepanja, učenja in ukrepanja, a vseeno naprava. Čeprav se zelo trudi biti podoben človeku, to dela samo na željo in ukaz njegovega ustvarjalca, Edmonda Kirscha. In čeprav sproži v tek zapleteno sosledje dogodkov, ki vključujejo povsem nepovezane ljudi in organizacije, kar na koncu vodi v smrt njegovega stvaritelja, to stori zgolj zaradi izpolnjevanja ukaza slednjega.

Njegova dejanja, narejena z otroško nedolžnostjo, imajo dramatične posledice za človeka. In to zaradi nepopolnega, netočnega navodila, ki je izpustil ključen ukaz v algoritmu delovanja – ne ubijaj. Nikoli pa ne bomo izvedeli, ali je Edmond na ta ukaz pozabil, ali ga v luči svoje bolezni nalašč ni uporabil. Skrivnost je bila verjetno znana samo računalniku, ki pa se je ob najbolj nesrečni uri, ob 13-ih, enostavno izbrisal in prenehal obstajati. S tem dejanjem pa je izbrisal tudi številne skrivnosti, za katere skrivnostni znanstvenik ni želel, da bi jih prijatelji izvedeli.