Kratka vsebina
Življenjska zgodba knjig je podobno kot pri ljudeh različna. Določene knjige vzamemo s seboj na dopust, jih preberemo na plaži za sprostitev in jih nato pozabimo. Nekatere so zanimive samo v določenih obdobjih življenja. Spet druge so popularne samo v določenem času. Nekatere knjige imajo naziv svetovne klasike in jih beremo, da smo enaki drugim. Obstajajo pa tudi knjige, ki so brezčasne, lahkotne in katerih vsebina vsakemu, ki jih bere s pametjo, spremenijo življenje. Richard Bach je spisal eno izmed takih knjig. Naslov je Jonatan Livingston Galeb. Zgodba pripoveduje o galebu, ki se ne želi ukvarjati z jato, v kateri prebiva. Vsakodnevno pehanje za hrano zanj ni smisel obstoja. Uri se v letenju, želi spoznati to prvino v razsežnostih, ki so ostalim tuje. Je samouk, ki ga jata bolj postrani gleda. Ko se enkrat spozabi in nad jato zakroži z vrtoglavo hitrostjo, ga starešine izobčijo. Čeprav je njegovo življenje kot izobčenec samotno, pa se lahko končno v miru uči prvine, ki mu pomeni vse. V nekaj dnevih samotarjenja se nauči uporabljati znanje za preživetje. Vse to tudi izpopolnjuje. Ko tako sledi silam vetra, ga dva svetla galeba popeljeta v nebo. Nebo, brezmejno prostranstvo, je dom enako mislečih. Tu Jonatan spozna učitelje in njegovo znanje se prične hitro povečevati. Pod svoje okrilje ga vzame vrhovni starešina, ki mu postopoma prične razkrivati največje skrivnosti življenja galeba. Kajti učenje letenja je pot h popolnosti. Popolnost pa je premagati čas in kraj, spoznati, da ni prihodnosti in preteklosti, ampak zgolj Sedaj, da ni tam in tam, ampak zgolj Tu. Ideje, Jonatanu sprva povsem tuje, počasi prihajajo v njegovo podzavest. In ko jih dodobra obvlada, je sposoben narediti korak naprej – spoznati Dobroto in Ljubezen. Med učenjem dveh najvišjih vrednot, ki vodijo v popolnost, se mora Jon vrniti na Zemljo k jati, ki ga je izobčila. V času, ko je bil na nebu, je Jata izobčila še nekatere nadebudne učence. Jonatan jih prične učiti. Pot učenja pa jih vodi tudi do stare jate, v kateri najprej vzbudijo bes in gnev, a ob prikazu naučenega tudi zanimanje in radovednost. Število privržencev se veča. Jonatanu je uspelo. Na Zemlji, enem izmed svetov, lahko sedaj poteka učenje vseh vrednot, ki vodijo naprej. Jon, popolni, pokaže popolnost drugim. In že je čas, da odide svoje znanje širiti še v druge jate, na druge svetove.
Razmišljanje
V svoji mladosti sem prebral nešteto knjig. Branje mi je bilo v užitek; knjige so mi dale snov za sanjarjenje. A hkrati se nikakor nisem mogel vključiti v družbo. Šport mi je predstavljal napor, ne zabave. Svet pisane besede mi je bil bližnji. Zaradi tega imam verjetno še sedaj težave pri sklepanju novih poznanstev. Pogled v preteklost je zaradi tega v marsikateri stvari boleč. A če bi imel možnost se še enkrat učiti brati, se ne bi odločil za drugo pot. Jonatan Livingston Galeb mi je že v mladosti pokazal smer, ki me je veselila in zaradi katere sem postal to, kar sem. Za otroka je najhujša zavest, da je drugačen od ostalih. Jonatan mi je pokazal, da ni nič narobe s tem, da sem drugačen. Še več, na lastnem primeru mi je pokazal, da je celo pravilno, da sem drugačen. Da sledim svojim željam, svojim sanjam. Še vedno so prišli dnevi, ko je bilo težko. Biti sam je namreč navzkriž z našo naravo. Človek namreč je in bo družabno bitje. A Jata ni edina družba, ki obstaja. S časoma sem okoli sebe zbral ljudi, ki so imeli podobne interese. Rek, ki se je v moji mladosti stalno pojavljal, je bil: „Vsi drugačni, vsi enakopravni.“ V resničnosti so bile to zgolj besede, ki niso nikoli prišle v obstoj. A v naši družbi so veljale. Vsak od nas je bil individuum zase; včasih nas je druženje veselilo, spet drugič pa smo uživali v samoti svojih knjig. Družba ni potrebovala stalnega dogajanja, znali smo se zabavati tudi ob času, ko smo skupaj počeli vsak nekaj svojega. Hkrati pa sem pričel razumevati, da biti del Jate ni nič manjvrednega. Zaradi tega, ker sledim svojim sanjam nisem večvreden od ostalih. Počasi sem se lahko vklopil v Jato, saj me je ta pričela sprejemati kot drugačnega. Še več, počasi so pričeli celo spodbujati moje želje. Takih Jat ni veliko, jih je pa vedno več. Jonatani krožijo med nami, le prisluhniti jim je treba in se od njih učiti. Vsako znanje nas pelje na Nebo. Ob branju te knjige pa sem vedno hvaležen moji mamici, da mi jo je predstavila ravno v pravem trenutku, v trenutku, ko so bila najstniška leta zame najtežja. In hvaležen sem obema staršema, da me nikoli nista silila biti enak družbi, ampak sta pustila mojim sanjam prosto pot.