Kratka vsebina
Jakobova pot, posvečena sv. Jakobu, je ena najbolj znanih verskih romarskih poti v Evropi. Vodi h katedrali Santiago de Compostela in vzdolž nje se spreminjajo usode ljudi, ki hodijo po njej. Eden izmed njenih popotnikov je bil tudi znani pisatelj, avtor Alkimista, Paulo Coelho, ki je svoje doživetje ob poti opisal v knjigi Magov dnevnik. Avtor svoje pripovedovanje prične dvajset let po zaključku svojega potovanja, ko ga pogled na znane gore odnese na potovanje po spominu. Kot učenec reda RAM (regnum, agnus, mundi) se je odpravil na romanje proti Santiagu de Compostela, kjer naj bi našel svoj meč in tekom poti simbolni jezik sveta. A nič ne poteka tako kot si avtor sam zamisli. Pot je daljša, nauki preprosti, vodič pa neizkušen, a poln znanja. Med potovanjem se učita drug od drugega, saj je vodič sicer poln znanja, a ga posreduje na Paulu nepričakovan način, zato ga ta ne dojame vedno tako kot bi si vodič želel. Petrus, kot Paulo imenuje svojega vodiča, ga poučuje o skrivnostnih obredih reda RAM, hkrati pa mu pokaže vsakdanje in nevsakdanje vaje, ki mu bodo pomagale razumeti skrivnostni svet duhovnosti. Z vajami odkriva skrivnosti življenja in ljubezni. Ljubezen se kaže skozi tri oblike: Eros, Filos in Agape, pri čemer je slednja pisatelju najtežje dosegljiva. A ko jo končno izkusi, se mu odpre pot proti cilju. Oborožen z znanjem in izkušnjami se mora dokopati še do zadnje skrivnosti. Najti mora meč, ki se skriva nekje ob Jakobovi poti. Če mu to uspe, in uspeti mu mora samemu, brez vodila, bo izpolnil enega izmed ključnih obredov reda RAM. A tudi, če mu to uspe, skrivnosti ne bo mogel zaupati nam, bralcem, saj se mora do njih prikopati vsak sam.
Razmišljanje
Ko mi je po srečnem naključju v roke prišla dolgo pričakovana knjiga z opisom Coelhovega potovanja po Jakobovi poti, sem jo poln pričakovanja odprl. In bil razočaran. Podobno razočaran, kot je bil Paulo, ko je stopal po njej. Nauki so obema tako preprosti, da so skoraj nevredni omembe, skrivnosti nevredne razumevanja in obredi nevredni opravljanja. Iz izkušenj vem, da dolga pot vedno prinese globoko razumevanje samega sebe. Vsako potovanje, ki ga opravljamo s srcem, je hkrati tudi potovanje vase in poleg lepot sveta smo na koncu bogatejši tudi za spoznanja o samem sebi. Tako, sem prepričan, je tudi romanje po Jakobovi poti dogodivščina, ki na človeku pusti močan pečat. Hkrati pa je, kot ugotavlja Coelho tekom celotne poti, Jakobova pot zgolj pot. Utrudljiva, prašna, enolična, realna. Ko si na potovanju, ni okoli tebe nič pravljičnega, vse kar vidiš so stvari, ki jih lahko vidi in se jih dotakne tudi vsak drugi popotnik. In knjiga prav tako. V njej ni čarobnih napotkov, kako do bogastva, uspeha in zadovoljstva. Nauki so preprosti in njih sporočilo zgolj sporočilo o ljubezni, življenju, zavedanju. A tekom branja bralec ugotovi, da ni branje o poti tisto, kar bi mu dalo razumevanje skrivnosti, ampak je pomembna osebna izkušnja. Knjigo je avtor napisal, da bi nas vodila po naših poteh. Vaje so v njej, da bi jih izvajali tako v prahu gorske poti kot v zavetju našega doma. In skrivnosti so tu, da jih spoznamo sami. In knjiga nikakor ni razočaranje, je prej bogastvo, ki nam ga ne more nihče vzeti. Le prebrati jo je treba in iti na pot.