Kratka vsebina
Knjiga opisuje dobrih 13 let življenja dveh novinarjev - kolumnistov, dolgoletnih partnerjev, Johna in Jenny Grogan z njunim pasjim prijateljem, labradorcem Marleyem. Slednji je v njuno življenje vstopil zaradi njune negotovosti o pripravljenosti na širitev družine, saj nista bila prepričana ali bosta dejansko znala skrbeti za otroka. Oba pa sta se strinjala, da če bosta znala skrbeti za psa, bosta znala vzgajati tudi otroka. In tako se jima je pridružil mladiček labradorca z (kasneje odkrito) vedenjsko napako, ki je v njuno življenje prinesel marsikaj nepričakovanega ter jima hkrati spremenil pogled na svet, pravo ljubezen in pravo prijateljstvo. Po nekaj letih življenja z Marleyem sta se odločila za povečanje svoje družine, ki je kmalu štela pet članov. Družina je Marleya imela rada takšnega kot je bil, čeprav je bil malo poseben pes in je predstavljal velik strošek. Po 13-letih njegovega zelo aktivnega življenja pa jih je na njihovo neizmerno žalost star in zelo bolan Marley zapustil, vsi spomni nanj pa so bili le še pozitivni ali poučni.
Razmišljanje
Videla sem veliko filmov, kjer glavnega junaka predstavlja pes (npr. Benji, Beethoven...), knjig s tako razporejeno hierarhijo vlog pa se spomnim le malo (spomnim se le knjig Kala in Lassie). Ker mi je pasja literatura še bolj pri srcu od kar sem postala lastnica majhnega kužka, sem si že nekaj časa želela brati knjigo s pasjim glavnim junakom zgodbe. In potem sem videla oglas o izidu knjige Marley & jaz, kjer je mladi labradorec že s platnice tako prisrčno vabil k branju, da si knjigi nisem mogla upreti. Knjiga je napisana lahkotno in hitro berljivo, nedvomno pa nad njeno vsebino ne bo razočaran noben ljubitelj niti lastnik psov. Po začetnem uvodu, ki predstavi Johna in Jenny ter njuno življenje, kmalu nastopi mladi labradorec Marley, ki v življenje mladega para prinese veliko sprememb, tudi nepričakovanih. Vsak dober lastnik se (nedvomno) zaveda, da pes na eni strani pomeni odgovornost, odpovedovanje in spreminjanje - prilagajanje dosedanjih rutin, na drugi strani pa pomeni navezanost, neizmerno ljubezen in novega družinskega člana, ki človeka spremlja na vsakem koraku. Prvi koraki male kepice so tako prisrčni, da se človek čohanju in božanju in razvajanju te male “igračke“ enostavno ne more upreti. Zelo priročen pasji dodatek je še lep in nedolžen pogled naravnost v gospodarjeve oči in zmaga je njegova. Vse te “mladičkaste“ stvari brez dvoma obvlada vsak pes, ne glede na to ali je rodovniške ali mešane krvi. Seveda je to odlično obvladal tudi Marley, avtor knjige John Grogan pa je to tudi opisal na tak način, da se je bilo v prizor lahko vživeti. Nikakor pa nisem pričakovala, da bodo prizori Marleyevega življenja v nadaljevanju toliko manj prijetni, vsaj če se človek vživi v kožo njegovih lastnikov, Johna in Jenny. Kot bralki so se mi prizori sprva zdeli zabavni in že kar malce nerealni (zdelo se mi je, da avtor pri vseh lumparijah že pretirava). A ko sem to brala kot pasja lastnica, mi Marleyevi izpadi niso bili več smešni. Večkrat sem se zalotila pri premišljevanju o tem, kako bi reagirala in ukrepala, če bi bil moj pes takšen. Verjetno se sprašujete: "Kakšen neki?" Takšen, ki ga niti za uro ne moreš pustiti samega doma, saj se panično boji samote; grmenja (katerega se sicer boji večina psov, a ne v takšni meri kot Marley) - in posledica so uničene stene, pohištvo, čevlji, obleke in tudi do krvi ranjene njegove tačke; psa, ki mimoidoče in obiskovalce pozdravlja s skokom v naročje (naj opomnim, da gre za 50 kg psa); ki je tako nesocializiran in neučljiv, da ga izključijo iz pasje šole; za katerega varuška potrebuje nekaj strani „navodil“ in ga ne želi več varovati, in še bi lahko naštevala. Po drugi strani pa sem razmišljala tudi o tem, za koliko Marleyevih napak sta kljub njegovi vedenski napaki vseeno kriva lastnika (sicer se zavedam, da sem še "sveža" lastnica psa in ne morem reči, da vem dovolj o psih in pasji vzgoji, da bi lahko ocenjevala vzgojo drugih). Čeprav sta oba kot otroka živela s psom v družini, jima, po moji oceni, pri vzgoji Marleya to ni kaj dosti pomagalo, saj pri Marleyu sploh nista imela avtoritete (Marley je bil gospodar v hiši in ne, kot bi moralo biti, njegova lastnika) in pri njegovi vzgoji nista bila dovolj vztrajna. Že lastnik zdravega psa se kaj hitro znajde v situaciji, ko je psa zelo težko okarati, čeprav si to zasluži, a je le lastnikova vztrajnost ključ do dobro vzgojenega psa. Preizkušnja Johna in Jenny je bila zaradi Marleyeve vedenske napake še toliko večja, moje osebno mnenje pa je, da je žal nista zmogla uspešno izpeljati in sta s posledicami, ter težje kot bi lahko z že povprečno vzgojenim psom, živela vseh dobrih 13 let Marleyevega življenja. Kljub vsemu pa Marley ni bil pes, ki je v hišo prinesel le težave in stroške. Tako kot vsak pes, je prinesel tudi veliko zabavnih trenutkov, veliko smeha, sreče, dobre volje in močno prijateljsko vez ter navezanost. In po dobrih 13 letih je družino Grogan zapustil star in zelo bolan, solze žalosti pa so preplavile tako družino kot verjetno marsikaterega bralca. Sama sem ob (sicer pričakovani) smrti Marleya jokala kot dež, moj mali kosmatinček pa me je hitel tolažiti in mi lizati solze z obraza. Ob tem pa sem se počutila še huje, saj vem, da bo slej ko prej prišel tisti dan, tisto leto, ko me bo zapustila tudi moja večno mala kepica, sama pa se bom še dlje časa utapljala v solzah in žalosti. Že večkrat sem razmišljala o tem, da imata vzgoja psa in vzgoja otroka več skupnih niti. Podobno sta očitno razmišljala tudi John in Jenny, ki sta si psa kupila z namenom, da bosta znala vzgajati otroka. Po prebrani knjigi menim, da ju je vzgoja Marleya marsikaj naučila, a vseeno bi bila nedvomno dobra starša tudi brez predhodne “šole pasje vzgoje“.