Knjige

Kratka vsebina

Knjiga govori o zelo raznolikih področjih naših življenj, katerih skupna točka je, da se z njimi srečujemo prav vsi, le nanje se različno odzovemo. Opominja nas, da čeprav naše življenje živimo polno (vsaj mislimo tako), marsikatero njegovo (pomembno) podrobnost – znamenja – spregledamo. Le hitimo naprej po poteh, ki so nam znane, ustavimo pa se (pre)malokrat.

Zakaj pa bi se sploh morali ustavljati? Mar nismo zadovoljni, da se v našem življenju stalno nekaj dogaja? Smo. A ravno to negativno vpliva na nas same, na našo notranjost, razumevanje sebe in sveta okoli nas. Včasih sicer obujamo spomine na pretekle dogodke, vse večkrat premišljujemo tudi o prihodnosti in delamo načrte. Kolikokrat pa se vprašamo o tem, kakšna je naša sedanjost, kakšno je naše trenutno stanje, trenuten duh? Če že, vsekakor premalokrat. In ravno na to opominja knjiga v vsakem njenem koraku. Pomembna je sedanjost. Ne preteklost. Ne prihodnost. Sedanjost. Ob branju knjige odkrijemo marsikateri način, kako ji lahko posvetimo več pozornosti.

Razmišljanje

Življenje v današnji družbi je zelo hitro, vedno nekam hitimo in nimamo časa za to in ono, saj nas čaka še ogromno opravkov. Se kdaj sredi dneva ustavite in pomislite nase? Kolikokrat si vzamete trenutek, da globoko vdihnete in se napolnite z energijo? Če bi vsaj lahko rekla, da ljudje to storimo nekajkrat tedensko, bi bilo to za življenje v današnjih časih kar uspeh. A mislim, da si ljudje zelo redko vzamemo trenutek za svojo dušo, za svoj notranji mir. In zakaj? Ker pozabljamo na sebe. Ker je precej bolj pomembno, da nam uspe izpeljati vse, kar je v načrtu za dan, kot pa smo mi sami. Kolikokrat na dan se nasmehnete? Je sploh čas za to? A če bi se večkrat spomnili na sebe, bi z nasmehom na ustih začenjali vsak dan, vsako jutro, ko prvič uzrete sonce, ko prvič slišite ptice ali vidite odpasti list na drevesu.

Pisatelj (za moj okus) zelo uspešno predstavlja različna dogajanja našega hitrega življenja in skozi raznolike kratke zgodbe poveže hitrost z zavedanjem sebe v vsakem trenutku, z umirjanjem naših misli. Namreč "sebe, svoj duh puščamo na stežaj odprt za vse stvari nemirnega sveta, tako nas vznemirjajo in nas polnijo z različnimi mislimi ter nam ne dovolijo se umiriti." Verjetno bi hitro našli veliko izgovorov, zakaj si vsaj enkrat na dan ne vzamemo trenutka za globok vdih, za sebe. Eden izmed "opravičil" bi bilo verjetno tudi to, da se enostavno ne spomnimo v poplavi vseh opravil. V tem primeru pisatelj predstavlja Zvonove pozornosti, ki nas "spomnijo tekom dneva, da vdihnemo, izdihnemo, se smehljamo ter se ustavimo v določenem trenutku dneva in uživamo v sedanjem čudovitem življenju." Zvon pozornosti je npr. rdeča luč na semaforju, zvon v cerkvi ob polni uri, zvonjenje telefona itd. V bistvu lahko za naš Zvon pozornosti uporabimo karkoli, vsak si ustvari svojega najljubšega, saj je pomembno, da se k njemu radi vračamo in postane naš vsakodnevni cilj. Namreč problem današnje družbe je tudi, da ljudje delujemo brezciljno. Sledimo urniku dneva in se tudi ne vprašamo, kaj če bi ga malce spremenili, bi to vplivalo na končni rezultat? Mislim, da naše hitenje vsekakor vpliva na naš rezultat, velikokrat ravno negativno. Zato se je pomembno opomniti, da ne delamo kar naprej, ampak "se je včasih treba ustaviti, da bi stvari videli bolj jasno, namreč če dobro skrbimo za sedanji trenutek, dobro skrbimo tudi za prihodnost." Če tekom dneva vsaj enkrat "pritisnemo pavzo", stvari lahko pogledamo iz več zornih kotov, bolj jasno in globlje. O tem govori tudi zgodba, ko je Buda pokazal cvet 1250 menihom in nunam, med njimi pa se je le eden nasmehnil – le on je cvet videl globlje. Ne le kot rožo, ampak kot neko bistvo, kot nekaj, kar ti privabi nasmeh, če si le toliko v sedanjem trenutku, da dojameš cvet globlje.

Z globino našega razumevanja, našega vpogleda na posamezne elemente sveta ali celotno življenje nas in naše okolice, vplivamo tudi na naše občutke, na našo notranjost, naše bistvo, ki se ga vse premalokrat zavedamo. Namreč v nas je reka občutkov, polna prijetnih, neprijetnih in nevtralnih občutkov. Neprijetni občutki nas običajno vznemirijo in nas vodijo na napačno pot ter dejanja. V takšnih situacijah je potrebno občutek pustiti, da enostavno je, se ga ne oklepati ali ga ne odganjati. Saj "neprijetne občutke lahko preoblikujemo v energijo, ki je zdrava in nas lahko okrepi." Ljudje potrebujemo občutke, saj nam govorijo zgodbo nas samih, ki smo s kakršnimi koli občutki že vedno velika energija, pomembna za poganjanje kolesa našega življenja. Pisatelj opisuje kuhanje krompirja. Verjetno vam ob teh prebranih besedah pride na misel kot je prišlo meni – Kaj pa ima krompir z mojimi občutki? Odgovor je sledeči: "Ogenj ob kuhanju krompirja simbolizira pozornost. Pokrovka je naša zbranost, ker preprečuje vročini uhajanje s posode. Krompirja ne vržemo preč, ker vemo, da ga lahko skuhamo. Kot je krompir skuhan, je tudi naša jeza preoblikovana v drugo, pozitivno obliko energije." Kadar boste jezni, se spomnite na kuhanje krompirja in naj vam pomaga v danem trenutku. Vedite, da so "osnovne korenine jeze v nas samih, zato je najbolj pomembno najprej poskrbeti za seme negativnosti v sebi. Tudi oseba, ki nam je sprožila jezo, ima v sebi globoko zakoreninjene in trenutne razloge za svoje početje." Čeprav se sami sprašujemo, le kaj smo ji storili, notranje tvorbe govorijo in storijo svoje. Gre za "vozle, ki v nas nastanejo takrat, ko ne razumemo, zakaj je do nas nekdo neprijazen. Osnova vsakega vozla je pomanjkanje jasnega razumevanja. Ni pa dobro, če vozlov ne razvozlamo, ker te notranje tvorbe vedno iščejo pot na površje. Ko jim to uspe, se odražajo v naših besedah, dejanjih, občutkih, mislih." To prinese posledice, katere običajno kasneje obžalujemo in se za njih opravičujemo. A ko enkrat nekoga prizadenemo, opravičilo ne bo izboljšalo stanja. Zato je pomembno, da znamo svoje negativne občutke, svojo jezo preoblikovati v trenutku, ko je to potrebno, torej preden povzročimo dejanja, ki jih bomo kasneje obžalovali. Naša neželena dejanja so posledice slabih semen v na, poleg katerih v sebi nosimo tudi dobra semena. "Naše zavedanje obstaja na dveh nivojih: kot semena in kot izraz teh semen. Nekatera so se zasejala v našem življenju, druge smo dobili od staršev, prednikov in družbe, v kateri živimo. Vsak od nas potrebuje zalogo semen, ki so dovolj lepa, zdrava in močna, da nam lahko pomagajo v težkih trenutkih."

Kot so pomembna semena v nas za naše življenje in naša dejanja, misli, občutke, je za nas pomemben vsak element sveta, tudi sonce, ki je naše drugo srce, srce izven telesa. Običajno je sonce za nas le del narave, ki se nas ne tiče, z nami ni povezan. A vsekakor je, saj tudi brez narave ne moremo obstajati, ker je vse kar na svetu medsebojno soobstaja. Tudi gozdovi so naša pluča, narava pa je naša mati. Če smo premalo v naravi ali pa smo od nje preveč oddaljeni, lahko celo zbolimo. Nedvomno je marsikdaj mogoče opaziti (če smo dovolj pozorni v sedanjem trenutku), kako se naše razpoloženje spreminja glede na vreme (ob soncu smo polni energije, ko pa so na nebu oblaki se počutimo neuporabne) in okolje, naravo (ko gremo na dopust živimo in uživamo čisto drugače kot doma – velikokrat tudi rečemo "da potrebujemo le zamenjavo okolja"). Torej ljudje velikokrat povezujemo naše življenje z naravo, a kljub temu nanjo gledamo kot za nas nepomemben element, tudi kot nekaj neživega. A narava je še kako živa, naj bo to sonce, roža ali kamen, vsi smo povezani z vsem, če se tega zavedamo ali ne. "Imamo na tisoče pecljev, ki nas povezujejo z vsem, kar obstaja v vesolju. List je mati drevesa in drevo je mati listu. List jeseni odpade od drevesa, v bistvu umre, a ker ni omejen s svojo obliko, ga to nič ne skrbi, saj bo odpadel na zemljo in od tam spet drevesu dajal hrano, tako bo vedno del drevesa; tudi preden odpade, je večji del njegovega bistva v drevesu."

Vsem drevesom in vsem listom, ki visijo na njem ali ga hranijo iz zemlje, še zadnje sporočilo pisatelja: "Ničesar ni, kar bi morali loviti. Lahko se vrnemo nazaj k samim sebi, uživamo v dihanju, smehljanju, v nas samih in naši čudoviti okolici."

In na kaj je knjiga opomnila mene?

Ljudje ne znamo živeti tako, da bi kaj naredili tudi za svojo dušo, za svoj notranji mir. Vse preveč hitimo za cilji, ki nam jih postavljamo drugi. Pozabljamo na sebe, premalo se imamo radi. Zato je knjiga napisana za vsakega izmed nas, da ga opomni na velike majhne pomembnosti našega življenja. Na to, da bi ga morali bolj ceniti kot ga. Na to, da bi lahko s svojim notranjim mirom živeli bolj sproščeno, čeprav zaradi družbenih okoliščin hitro in stresno življenje.