Kratka vsebina
Knjiga predstavlja zbirko številnih kolumn, ki so bile večinoma objavljene v reviji Ona. Zato je težko govoriti o neki vsebinski rdeči niti knjige, saj se avtorica Desa Muck dotakne različnih področij življenja (le-ti so v knjigi razdeljeni na več vsebinskih sklopov npr. Ženske in moški, Ljubezen, Preživetje, Smisel za humor itd.), ki se dotaknejo vsakega bralca. Zgodbe niza na svoj hudomušen način, katerega čar pa se zaradi obsežne vsebine na koncu že izgubi. Kljub vsemu pa knjiga ponuja sproščeno branje za prosti čas.
Razmišljanje
Za Deso Muck sem prvič slišala že v osnovni šoli, a takrat nisem prebrala nobene njene knjige. Bolj kot pisateljico pa sem jo poznala iz takratne televizijske oddaje ob nedeljah zvečer, kjer je igrala vlogo humoristke. Zato mi je v spominu ostala v takšni, humoristični, luči, kar me je tudi pritegnilo k branju knjige Pasti življenja. Pričakovala sem lahkotno čtivo, zavito v humor, ob katerem se bom večkrat nasmejala. In moje pričakovanje o lahkotnem branju se je več kot izpolnilo, saj kolumne niso tako težke, da bi morala zraven še močno razmišljati za sledenje vsebini. Delno se je izpolnilo tudi moje pričakovanje o humorističnih vložkih, ki so bili nekaj časa kar posrečeni. A nekje na sredini knjige sem se avtoričinega načina humorja že navadila, zato sem knjigo brala le še kot krajše zgodbe o življenju, ki pa so se mi zdele vse bolj dolgočasne in sem žal, v nasprotju z mojimi pričakovanji, v drugem delu že komaj čakala na konec knjige. Ko sem kolumne prebirala že s čakanjem na konec knjige, sem večkrat vmes premišljevala, kaj je pravzaprav ljudi privlačilo, da so iz tedna v teden prebirali te kolumne (zaključki posamezne kolumne namreč niso oblikovani tako, da bi bralca pustili v pričakovanju na nadaljevanje zgodbe, saj se vsaka zgodba zaključi v svojo celoto). Res je sicer, da gre za razkrivanje življenja neke znane osebnosti, a tako zanimivo življenje pa znana humoristka spet nima. Je pa res, da večkrat opisuje svoje slabosti in se mogoče marsikateri bralec lahko potolaži s tem, da tudi slavnim ni vedno z rožicami postlano. Tako npr. avtorica večkrat govori o svoji odvisnosti od kajenja, o problemih s težo, ki je se zaradi svoje lenobe ne more znebiti, pa o tem, kako laže svojim trem hčerkam, koliko strani mora napisati za knjigo, v resnici pa je zasvojena z igricami na računalniku, ipd. Razmišljala sem tudi o tem, da si je avtorica pravzaprav veliko drznila, ko je takole vsak teden razkrivala svoje življenje. Predvsem, ko je razkrivala, kako piše knjige, koliko časa po nepotrebnem porabi za to in kako išče vedno nove izgovore ali laži za podaljšanje roka oddaje knjige, katerega pravzaprav zamuja zaradi njenih karakternih šibkosti – konec koncev je s temi zgodbami na kocko postavila svojo kariero in finančno stanje. Po že prebrani knjigi sem razmišljala ali nebi bilo bolje, da bi bila knjiga razvrščena po časovnem zaporedju objav kolumn in ne po vsebinskih sklopih? Namreč ko več zgodb vsebinsko iste tematike prebiraš eno za drugo, se ob določeni tematiki kmalu začneš dolgočasiti (vsaj jaz sem se), saj kaj pretresljivo novega avtorica ne more več povedati, humoristični vložki pa se že ponavljajo. Zato bi knjiga vsaj name mogoče naredila drugačen vtis, če nebi bila vsebinsko razvrščena, ampak časovno glede na objavo v reviji. Dejstvo pa je, da se sama nisem lotila branja knjige zaradi tračev iz življenja znane osebnosti, ampak zaradi humorja, katerega pa je bilo v knjigi bistveno manj kot sem ga od tako znane slovenske humoristke pričakovala.