Kratka vsebina
Bogdan Novak, slovenski pisatelj in novinar, se je rodil 4. aprila 1944. Kariero je gradil kot novinar, a ga slovenska javnost najbolje pozna kot pisatelja. Še posebej ga dobro pozna mladina, kateri je tudi posvetil večino svojih literarnih del. Najbolj brana je zagotovo zbirka Zvesti prijatelji, kjer avtor v desetih knjigah opisuje dogodivščine tabornikov odreda Rožnik, blizu nje pa se nahaja tudi ljubezenski roman Ninina pesnika dva. Glavna junakinja romana Ninina pesnika dva je že v naslovu omenjena šestnajstletna Nina, ki s prijatelji obiskuje drugi letnik Gimnazije Poljane. Zgodba se plete okoli gimnazije, ki jo šestnajstletnica obiskuje, njene družine, prijateljev in obrežja Gradaščice, kjer se mladi radi zadržujejo. Čeprav je iz zgodbe razvidno, da je Nina že dodobra seznanjena z življenjem v srednji šoli, pa se roman prične zapletati ravno na prvi šolski dan, ko punce v svoj razred dobijo dva nova fanta. Večina ju pozna kot alpinista, nekateri kot glasbenika, Nina pa ju spozna kot pesnika. Tako Boris kot Borut se namreč takoj zaljubita v Nino in ji na skrivaj v žepe obleke skrivata kratke, hudomušne ljubezenske pesmice. Nina je nanju na začetku huda, nato pa ji prične njuna pozornost ugajati, a se z njo ne obremenjuje preveč. Svoj čas in misli rajši posveča zabavi s prijateljicami, ki se dobivajo v Saksu in Turistu. Tam se pogovarjajo in, letom primerno, raziskujejo svojo mladost. Srečajo se tako z alkoholom, cigaretami in drogo, kot tudi s fanti. In ti Nino še posebej zanimajo. Zavrne sicer ljubezensko ponudbo sošolca Borisa, a z navdušenjem sprejme ljubezen Nika, faliranega študenta prava. Nina je z Nikom presrečna, raziskuje svoja čustva, tudi svoje in njegovo telo, spozna se z radostmi spolnosti. Niko pa, kot je za fante te starosti značilno, svoje telo že dodobra pozna in raziskuje telo svojega dekleta. A ker za čustva še ni slišal (v literaturi za rimsko pravo namreč niso ravno pogosto omenjena) se, ko dodobra užije Ninine sladkosti, rajši ogreje za njene prijateljice. Nina izgubi ljubezen svojega življenja in ostane strtega srca.. Pokoplje njenega oboževalca Borisa, ki se je smrtno ponesrečil med vzponom na Triglav. Mamila v psihiatrično ustanovo odpeljejo prijateljico. Poleg vsega za rojstni dan ugotovi, da njena biološka ura zamuja. In to kar za štirinajsti dni. Na srečo pa je to, kot pokaže test nosečnosti, zgolj posledica čustvenega nihanja in prvih spolnih odnosov. Tolažbo najde pri prijateljih, ki jo na njeno veselje razumejo. In tako na koncu romana Nina spozna prav vse vidike odraščanja.
Razmišljanje
Ljubezenski roman Ninina pesnika dva sem prvič dobil v roke, ko sem zapustil tako srednješolske kot univerzitetne klopi ter se posvetil družini in karieri. Odprl sem ga z neodločnostjo, saj mi je kratka vsebina na zadnji platnici vsadila dvom, kaj mi avtor po preživetih gimnazijskih dnevih in prebrani Ingoličevi Gimnazijki sploh lahko novega ponudi. A že po prvih prebranih besedah me je zgodba ponesla v moja gimnazijska leta. Leta, ko smo se učili in zabavali, raziskovali svet in iskali sebe. Med tednom smo se sicer družili v šoli in ob popoldnevih, večere pa smo preživljali doma. Novost je bil Internet, tam pa zloglasni IRC, ki je nadomestil vpitje v lokalih z možnostjo enostavne komunikacije, ker smo si, skriti vsak za svojim vzdevkom, končno upali več, kot pa na šolskih hodnikih. Vikend pa je bil drugačen. Saksa in Turista nismo imeli. Mi smo poznali Mitnco, Down Town ter koncerte na Primskovem, kjer smo spoznavali še drugo plat najstniškega življenja. Uslišane in neuslišane ljubezni, pričakovanja, raziskovanje dovoljenih in nedovoljenih užitkov. Tako kot so droge pustile svoj pečat pri Ninini prijateljici, so to naredile tudi v naši druščini. A nedovoljeno ni bilo edini moto našega življenja. Še zdaleč ne. Zakaj bi tudi bilo? Vsak teden je imel kdo od nas zlomljeno srce, ki pa se je do naslednjega petka že zacelilo. Ljubezen. O njej so tekle številne debate. Take filozofske in tudi take, čisto stvarne. Načrti. Za življenje ta večer, jutrišnji dan, naslednji teden, mesec, leto. Realni in pa čisto zasanjani. Saj ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da smo v tem uživali, da smo živeli. Saj ni bilo vedno lepo. Nina nikoli ne omeni težav v šoli, a so vedno del šolskega procesa. Tako uspehi kot neuspehi so del učenja o življenju po šoli. Važno je bilo vztrajati, truditi se, poskušati vedno znova in znova. Nekaterim je šlo bolje, drugim slabše, večina pa je bila v zlati sredini. Tako se je zgodilo tudi kasneje, po gimnaziji. Nekateri so postali uspešni, drugi so propadli, večina pa je v zlati sredini. Nina opiše predvsem svoje življenje v prostem času, jaz pa se pogosto spomnim tudi življenja v šoli. Ne samo odmorov, malic in šolskih ur, na katere nam ni uspelo priti, ampak tudi profesorjev, ki smo se jih bali in jih hkrati spoštovali. Večkrat so nam, tako mimogrede, na pladnju postregli z miskijo, ki mi še dandanes veliko pomeni v življenju. Nekaterih profesorjev ni več med živimi. Res je škoda, da svoje filozofije ne delijo več mlademu rodu, a na srečo imajo svoje naslednike. Tako kot jih imamo mi, ki smo šolske klopi drugega letnika gulili daljnega leta 1997. Za nami so prišle nove generacije, ki so drugačne od nas. A še vedno počnejo to, kar smo počeli mi. Učijo se, tako v šoli kot izven nje. O življenju. Tako kot Nina. In vsi, ki se ozremo nazaj, vidimo, da v tem času ni bil pomemben ne alkohol, ne zabave, ne šola. Pomembni so bili prijatelji. In to je lekcija, katere se je v romanu Ninina pesnika dva naučila glavna junakinja.