Knjige

Kratka vsebina

Ob reki Piedri sem sedela in jokala nam njen avtor Paulo Coelho pripoveduje zgodbo o dekletu Pilar in njenemu prijatelju. Svetovno znanega pisatelja sicer bolje poznamo po delih kot so Alkimist, Magov dnevnik, Veronika se odloči umreti in Zahir, a za vsa njegova literarna dela je značilno, da nam poskuša določen življenjski nauk predstaviti v obliki zgodbe. In tudi Ob reki Piedri sem sedela in jokala ni nič drugačna.

Glavna junaka sta Pilar in njen prijatelj, ki je hkrati tudi njena mladostniška ljubezen. Vsak od njiju je v času odraščanja izbral svojo pot, a sta v vseh teh letih ostala v stiku preko pisem. Pisatelj ju ulovi, ko sta se kot odrasla znašla na križišču svoje usode. Pilar je ženska, ki še vedno živi v domačem kraju, nerada tvega in, kot večkrat omeni, stoji na trdnih tleh. Zato svoje življenje živi zelo po načrtu – študij, služba, nato pa mož in družina. Njen prijatelj pa je domači kraj zapustil in odšel odkrivati svet. V pismu ji je nekoč omenil, da si želi postati duhovnik, a ji nikoli ni sporočil, da je to dejansko tudi postal. Poleg tega pa ni postal samo navaden duhovnik. V sebi je namreč našel tudi moč zdravljenja ljudi in je pravi karizmatični duhovni vodja množicam vernikov.

Pilar na robu reke Piedre ponovno bere pismo s katerim jo je prijatelj povabil na eno izmed njegovih predavanj v bližini njunega rojstnega mesta. Pilar se predavanja udeleži, saj si resnično želi srečanja s svojo mladostniško ljubeznijo. Tako se po enajstih letih srečata in kmalu ugotovita, da se še vedno privlačita in sta sorodni duši.

A Pilar ne verjame, da mladostniška ljubezen lahko traja celo življenje, zato je zelo zadržana in dolgo časa prijatelju ne dovoli vstopiti v njeno srce, čeprav si tega potihoma zelo želi. Skupaj preživita nekaj dni, v katerih doživita marsikaj in obenem tudi spoznavata drug drugega. Pilar pravzaprav ugotovi, da o prijateljevem življenju ne ve nič, on pa jo vodi na različne kraje in jo vedno znova preseneča s svojimi dejanji.

Nekega večera pa ji on izpove svojo ljubezen in prosi, naj še naprej ostane z njim. Pilar se temu vabilu prepusti, čeprav ne ve kaj naj pričakuje. A druženje jo privede do borbe s svojimi strahovi, na dan privrejo tudi vsa dolga leta potlačena čustva.

Njuna zgodba je stalno čustveno napeta in obenem polna dvomov ter vprašanj. Prijatelj je razpet med duhovniškim poklicem in svojimi čustvi do Pilar. Ona se znajde razpeta med svojo življenjsko ljubeznijo in udobnim ter načrtovanim življenjem.

V knjigi se tako ves čas prepletata ljubezenska zgodba in verska tematika. Pisatelj poda veliko verskih razmišljanj, modrosti in resnic, sicer z vidika vere povezanih s krščanstvom. A v knjigi se lahko bralec, tudi nekristjan, poveže tako z ljubezensko kot versko platjo zgodbe. In kakšen je razplet zgodbe? Tega avtor ne razkrije skoraj do zadnje strani. Edino, v kar smo lahko prepričani je, da nas bo konec, kot se za Coelhova dela spodobi, presenetil.

Razmišljanje

Ob branju knjige mi je avtor podal ogromno snovi za razmišljanje, res težko opišem vse, kar se mi je podilo po glavi. Bojim se, da je tudi marsikaj že ušlo iz nje. V knjigi se namreč prepletata ljubezenska in verska tematika, pri čemer je mene najbolj prevzela sama ljubezenska zgodba. Čeprav sem lahko našla vzporednice z obema glavnima likoma, pa sem se sama poistovetila predvsem s Pilar.

Ljubezenska zgodba je namreč pisana tako, da sem bila iz strani v stran v napetem pričakovanju, kaj bo sledilo. Spraševala sem se, kaj se plete po glavi glavni junakinji Pilar in kaj po glavni njenega prijatelja. Tako je bilo čisto do zadnje strani. Ko sem knjigo odložila, sem še naprej razmišljala o njuni zgodbi. Kako sta se po toliko letih zopet našla in kako sta po vsem tem času oba ohranila ljubezen drug do drugega, a sta to vsak na svoj način spretno prekrivala. S prekrivanjem čustev in ljubezni smo se najbrž vsi srečali vsaj enkrat v življenju, zato bodo ti drobci zgodbe zagotovo povod za razmišljanje vsakemu bralcu.

Pritegnilo me je tudi, kako glavna junakinja Pilar govori o njiju kot o sorodnih dušah, ob branju pa sem stalno ugotavljala, da sta si pravzaprav karakterno zelo različna. Ona svoje življenje vozi po načrtovanih tirnicah in se ne prepušča raznim razburkanim valovom življenja, da bi jo zanesli v drugo smer. Njegov pogled na življenje pa je bolj sproščen, odprt. Prepušča se različnim tokovom življenja in s svojimi dejanji vsak dan preseneča. Življenja nima tako strogo začrtanega in je, tako za Pilar kot za bralca, precej skrivnostno. A pokaže se njegov močni karakter, s katerim Pilar popelje na pot, katere si želi on, zanjo pa je to popolnoma drug svet. Ob tem tudi Pilar  pokaže, da je na zunaj sicer močna, a znotraj krhka in precej nesamozavestna ženska, ki jo je zlahka voditi, čeprav si tega ne želi priznati. Ob tem sem pomislila, kako močno pravzaprav dovolimo pravi ljubezni vplivati na naše življenje in koliko stvari v življenju zaradi vpliva ljubljene osebe naredimo drugače, kot smo sprva nameravali?

Ob vseh spremembah, ki jih je Pilar doživela zaradi srečanja s svojo pravo ljubeznijo, sem pomislila, kako vedno rečemo, da je težko nekaj narediti drugače, kot smo vajeni in da je težko v svojem življenju nekaj spremeniti. A to pravzaprav sploh ni res. Za ljubezen smo precej hitro pripravljeni marsikaj spremeniti. Le zakaj so spremembe tako težke za druga področja našega življenja?

Pilar je imela veliko borb s svojim pravim jazom, preden se je odločila in prepustila poti, ki jo je vodila v dnevih, ko je slepo sledila svoji ljubezni. Vse, kar je bilo potrebno za spremembo, je bila ena odločitev. Odločitev, da skoči v morje in plava, kamor jo bodo nesli tokovi. In ni ji bilo žal. Pravzaprav si kmalu sploh ni več predstavljala živeti tako, kot je živela celo dosedanje življenje. V resnici je torej zelo malo potrebno, da v življenju naredimo spremembo in potem uživamo njene sadove. Ni dovolj samo želeti si, kajti če bi si nekaj dovolj želeli, bi to že davno tudi storili. Potrebno je samo upati, tvegati in odkriti neznano.

Če sedaj še enkrat pomislim na knjigo moram reči, da me je presenetila. Najprej zato, ker od Coelha nisem pričakovala, da si bo za rdečo nit izbral ljubezensko zgodbo. In zato, ker je napisana skoraj tako napeto, kot bi brala kriminalko (vsaj jaz sem jo tako doživljala in zato tudi prebrala v rekordno hitrem času). Predvsem pa zato, ker mi je zgodba o Pilar in njenem prijatelju prebudila poplavo razmišljanj o lastnem življenju.