Kratka vsebina
Ker otroci žal ne pridejo skupaj z navodili za uporabo, se morajo očetje posluževati raznoraznih drugih priročnikov, da bi vsaj približno vedeli, kaj se z njihovimi otroki dogaja. Damijan Šinigoj, pisatelj in prevajalec, se jih je usmilil in združil svoje kolumne v lično knjigo imenovano Očkov kotiček. Knjiga se bere kot neke vrste dnevnik. Očka ne piše svojega vsakdana redno, ampak ob bolj pomembnih dogodkih oziroma ko se mu utrne kaka vzgojna misel. Piše o vzgoji, pa tudi o odraščanju otrok ter o skupnih dogodivščinah. Piše brez olepševanja in marsikdaj lepo ponižno prizna, da je v preteklosti naredil napako. Kako tudi nebi, saj mu te napake otroka tako lepo prineseta pod nos v najbolj neugodnih življenjskih situacijah. Bal sem se, da bo Šinigoj svoje dogodivščine opisoval kot najpomembnejše, sebe pa kot najpametnejšega na svetu. In resnično sem ter tja zaide v pretirano izumetničen način izražanja, ki je bolj po godu ljubljanski buržoaziji kot pa novomeškemu očetu. A iskren humor ter otroška nedolžnost ga v vsaki od takih priložnosti potegnejo iz vode, mene pa nazaj v knjigo. Težko je spisati obnovo kolumn, ki jih med seboj povezujejo zgolj glavni junaki. Še posebej, če gre za knjigo o odraščanju in vzgoji otrok, morda bolje rečeno o odraščanju mladega očeta. Vsekakor pa je Šiligoj v svojem delu Očkov kotiček z marsikaterim nasvetom rešil novopečene očete pred neizogibnim polomom. In kar je še pomembnejše, knjiga je tako prežeta s humorjem, da se strah, ki ga očetje imamo pred otrokom, povsem izgubi.
Razmišljanje
Kot novopečeni očka me je strah. Strah me je bilo, odkar se je koledar pričel opazno približevati dnevu poroda in strah me je sedaj, ko malo, nebogljeno detece leži v mojem naročju. Strah verjetno ne bo izginil še nekaj časa, pa še potem ga bodo zamenjali drugi strahovi. Otroci pač ne pridejo skupaj s knjigo navodil za uporabo in vzdrževanje. Kar je verjetno še sreča, saj bi pri kvaliteti sedanjih prevodov navodil za uporabo moški otroku pleničko verjetno tlačili okoli popka, v katero odprtino bi šla steklenička bomo pa rajši tiho. Šiligoj je spisal prijetno knjigo za novopečene starše. Knjiga ni revolucionarna, ne pove nič novega, poglavij nima razdeljenih po mesecih ali letih otrokovega odraščanja niti po temah njegovega razvoja ali starševske aktivnosti. Vseeno pa staršu vlije pogum in ga z dobro mero humorja opogumi. Da mu vedeti, da je vzgoja otroka umetnost in ne znanost, da ni nekih v kamen vklesanih pravil, saj jih otroci venomer kršijo. Na prijeten način razloži, da starši delajo napake, da ima vsak svoj pristop k vzgajanju in da te na koncu dneva otrok še vedno preseneti s čim novim in ti v trenutku uniči celoten tvoj pristop. Knjiga ni nek literarni biser niti ni nepogrešljiv priročnik, ki bi ga vsaka družina morala imeti na policah nočne omarice. Ampak mene osebno je rešila pred čirom na želodcu zaradi skrbi pred neznanim. Zaradi tega sem vesel, da sem jo dobil v dar in da sem jo lahko prebral še pravi čas.