Kratka vsebina
Richard Bach v vsakem od svojih del predstavi enega ali več učiteljev. Tu gre lahko za ljudi, ki jih srečuje v svojem vsakdanu in mu spremenijo tok misli, ali pa gre za napol izmišljene junake, ki obstajajo v njegovi domišljiji. Tako nam je do sedaj že predstavil Donalda Shimodo ter Jonathana Livinsgstona Galeba. V knjigi Polet v globine pa nam v uvodu predstavi na pol resničnega Pastirja, nato pa še resničnega Richarda 9. Prav vsi, kar nas je na tem svetu, smo bili včasih otroci, čeprav le redki to priznajo. Richarda na otroštvo spomni Pastir, ki namesto njega spiše knjigo o življenju namenjeno Richardu 9, torej avtorju, ko je bil star devet let. Ker je knjiga dolgočasna in pesimistična, resnice življenja pa je težko ubesediti, brez da bi jih zlorabili in izkrivili, se avtor rajši sam odloči, da bo poiskal Richarda 9 v svoji podzavesti in mu razložil vse nauke, kar se jih je v tem času naučil. Seveda pa ga Richard 9 po štiridesetletnem ujetništvu ne pričaka ravno odprtih rok, pod nos mu namreč pomoli metalca plamenov. V pogovoru nato odkrijeta, da ima Richard 50 veliko lukenj v spominu, predvsem o dogodkih povezanih s smrtjo svojega brata, Richard 9 pa ima na voljo precej spominov, a jim ne more pripisati pomena. Le s sodelovanjem bosta lahko iz tega srečanja potegnila tisto, kar potrebujeta v življenju. Richard prične učiti svojega učenca o naukih, ki jih je spoznal tekom let. Otrok pa prične kamen za kamnom vračati spomine iz otroštva svojemu učitelju. Prek zanimivih dialogov spoznamo, kako je Richard izgubil svojega brata, se naučil premagovati svoje strahove in splezati na vodni stolp. V zameno pa Richard otroku pokaže radosti letenja, krmiljenja svoje jahte, skrivnosti življenja in ljubezni, prijateljstva in odraščanja. Skupaj pa bralcu predstavita določene poglede na svet, ki nam vsem lahko spremenijo naša življenja.
Razmišljanje
Richard Bach je v enem svojih pomembnejših del, Polet v globine, predstavil svoja dognanja in njegovo večno resnico – Življenje Je. S tem je odprl številna vrata za prepir o tem, kakšno je življenje pred in po smrti. S tem je odprl eno izmed najbolj in hkrati najmanj pomembnih vprašanj. S tem je namreč odprl temeljno temo smisla našega življenja, ki je vir vseh prepirov svetovnih in tudi lokalnih religij. Življenje Je namreč izniči reinkarnacijo, pa tudi življenje po smrti ni možno, če življenje pač je. Ko Življenje Je, ga tudi uničiti ne moremo. V njem sicer lahko trpimo, a kaj ko zaradi tega trpljenja ne bomo čisto nič hitreje prišli v nebesa. V njem lahko sledimo besedam s prižnice, a se Življenje Je ne bo čisto nič hitreje končalo, čisto nič se ne bo prej začelo. Življenje pač Je. In čeprav se po tej logiki lahko lotimo hedonističnega uživanja, zanemarjanja telesa in duha, pa nam Bach zaupa tudi nekaj drugih trditev. S svojim Življenje Je lahko počnemo kar želimo, edino če bomo zgolj sledili drugim in zanikali svoje potrebe, bomo zelo slabi navigatorji svoje ladje življenja. Za svoje Življenje namreč ne odgovarja nihče drug. Če ga uničimo s pijačo ali mamili, smo ga uničili po lastni presoji; če smo sledili poti denarja, smo morda zaradi tega zgrešili pot ljubezni in spoštovanja. Vsak od nas je Krmar svoje ladje Življenje Je. Obe trditvi polagata odgovornost za naš obstoj v naše roke, s čimer upata, da smo sposobni krmarji. Življenje Je je zgolj dejstvo, veter v jadrih našega bivanja Tu in Zdaj. Življenje Je namreč izniči pojem časa in kraja. A vseeno, če našo jahto Življenje Je razbijemo v čereh razburkanega morja, potem bomo za to dejanje čisto sami krivi. Hitreje, ko odgovorno prevzamemo krmilo naše ladje, hitreje lahko uživamo v preprostih besedah. Življenje Je!