Kratka vsebina
Herman Hesse, nemški pisatelj iz začetka dvajsetega stoletja, je najbolj znan po delih Siddharta in Stepni volk. Malokdo pa ve, da je spisal tudi več kratkih proznih del in da je pisal tudi poezijo. Nekatera prozna dela so združena v skupno izdajo z naslovom Pravljice, ki združuje 22 kratkih proznih del. Žal pa je Mladinska knjiga pod istim naslovom, Pravljice, brez opozorila ali navedka izdala zgolj izbor enajstih kratkih zgodb in tako opeharila marsikaterega kupca, ki je bil prepričan, da bo prejel prevod izvirnika. Žal sem eden izmed njih tudi jaz, zato v tej kratki obnovi obravnavam zgolj omenjenih 11 kratkih proznih del. Herman Hesse je rad pisal o magičnih, z vzhodnjaško filozofijo prepredenih temah s številnimi življenjskimi nauki. Kako tudi ne, bil je vnuk znanega nemškega misijonarja, med drugim se je šolal na teološkem semenišču, nakar ga je življenjska pot vodila v Indijo, Šri Lanko in Indonezijo. Spoznal je budizem, ki se močno odraža v njegovih literarnih delih, kar lepo vidimo prav v njegovem biseru, Siddharti. Pravljice nosijo preprosto in nedolžno ime in marsikdo bi jih verjetno želel prebrati svojim otrokom za lahko noč. Naj bralca naslov ne zavede, v njih je Hesse namreč kratko in jedrnato izpostavil teme, ki so krojile njegovo življenje. Pogosto se omenja minljivost, smrt, povratek v nedolžno otroštvo, magija, prividi, sanje in njihov avtobiografski vpliv. V delih pogosto srečamo človeške značaje, pohlep, neumnost ter sebičnost, pa tudi njihova nasprotja, kot je pot k sreči. Težko bi izbral meni najljubšo pravljico, saj ima prav vsaka izmed njih močno sporočilo. Všeč sta mi bili na primer Iris in Čarovnikovo otroštvo. Obe govorita o čarih nedolžne otroške domišljije in kako te čare tekom odraščanja pozabimo ter postanemo resni, uspešni ljudje brez domišljije in ljubezni. Nenavadno sporočilo z druge zvezde bi morda najlepše predstavili kot „Sita vrana lačni ne verjame“. Opisuje, kako je človek hitro sposoben svojo nesrečo postaviti pred nesrečo ostalih. Avgust govori o otroku, ki so ga ljudje ljubili in mu vedno ustregli, žal pa je postal pokvarjena baraba, ki je vsakega pahnil v nesrečo. Tu so še pravljice Pesnik, Sen piščali, Težka pot, Niz sanj, Piktorijeve preobrazbe, vsaka s svojim sporočilom. Morda bi še izpostavil kratko zgodbo z naslovom Mesto, ki prikazuje neusmiljen, a hkrati povsem naraven vpliv časa na človeški rod. Tema mi je znana že iz H. P. Lovecraftovega Spomina, kjer prav tako sodeluje pri postavitvi in uničenju človeške civilizacije. Faldum, ki tudi govori o mestu, pa govori predvsem o človeških željah, o iskanju sreče v preobrazbi in o tegobah, ki jih izpolnitev teh želja povzročijo. Pravljice, ki jih je J. Novak izbral in združil v tej knjižni izdaji, so boljša polovica pravljic, ki jih je spisal Hesse. Ker pa ima prav vsaka od njih zanimivo in upoštevanja vredno izročilo, bi si želel, da bi lahko v slovenščini prebral tudi drugo polovico. A Hesse nas večkrat opomni, da moramo biti pazljivi, česa si želimo!
Razmišljanje
Čas teče in Zemlja se spreminja. Pride čas vojn, pride čas miru, pride čas glasbe in čas joka. Pride čas dinozavrov, čas ljudi in morda ponovno čas mikrobov. V Siddharti teče reka, vedno ista in hkrati vedno različna. V Pravljicah se mesta postavljajo, mesta uničijo, dokler ne postanejo ponovni tisto, kar so bila pred tem in ves čas vmes – Narava. Človek je pomemben in hkrati je zgolj del celote. Hesse v Pravljicah odpre številne teme, nekatere jasne, druge prikazane kot blodnje hitrega uma. Vsaka se vtisne v spomin, čeprav nam njihovi nauki niso jasni. Morda to niti ni namen. Morda je namen pravljic ravno njihovo nasprotje. Če so pravljice izmišljotina z jasnim koncem, so Hessejeve Pravljice poskus prikaza naukov v resničnem življenju. Zato v Faldumu ne najdemo prave želje, želje, ki bi vodila v razsvetljenje. Razen zadnje želje, zlitja s svetom. Smrt in rojstvo, mladost in starost, vse to se prepleta v Hessevem slogu, kjer marsikateri junak na koncu ugotovi, da je edina pot do sreče pot otroka. Pot nedolžne domišljije, ki v vsakem predmetu vidi čarovnijo, dogodivščino in zgodbo. Pot nepokvarjenih misli, ki še ne znajo zamenjati poljuba za dekletov prstan. In pot ljubezni do okolice. A grehov življenje ne odpušča ob prvem kesanju, kar Avgust občuti na lastni koži. Čeprav je vsaka pravljica svoje samostojno delo, pa jih povezuje ista nit. Nit življenja. Morda je ravno ta stalen krog življenja tisti nauk, ki ga je nagajivi Čarovnik želel predati svetu.