Kratka vsebina
Nordijska mitologija se lahko po svojem bogastvu postavi ob bok bolj znanim mitologijam Grčije in Rima, čeprav je praktično ne poznamo. Za to naše nepoznavanje je možnih več vzrokov, eden glavnih pa je zagotovo tudi izguba mitološke zgodovine severa ob pokristjanjevanju teh držav. Ob tem se je ljudsko izročilo pričelo počasi izgubljati in bi bilo do današnjih dni tudi za vedno izgubljeno, če ne bi v 13. stoletju Snorri Sturluson, islandski vladar, pričel z zbiranjem in zapisovanjem zgodb. Tako je nastalo delo The Prose Edda (Prozne Ede), ki skupaj z The Poetic Edda (Poetične Ede) predstavlja enega redkih avtentičnih pričevanj o mitologiji severnih ljudstev. Delo je sestavljeno iz treh poglavij, vsako od njih pa ima dodatna podpoglavja. V uvodu je predstavljen nastanek sveta in vesolja, pa tudi nekatere bolj pomembne zgodbe iz nordijske mitologije. Bistveno daljši je drugi del, ki opisuje obisk Gylfija, mogočnega vladarja, pri treh vrhovnih bogovih. Tretji del predstavlja razne zgodbe in reference, ki same po sebi ne sodijo v ostali dve deli, čeprav ga pogosto dopolnjujeta. Uvod je izrazito kratek in v nekaj kratkih podpoglavjih govori o nastanku sveta ter bogov. V njem je že čutiti vplive krščanstva, pa tudi zavedanja ostalih civilizacij (predvsem antične Grčije). Čeprav gre pri nordijski mitologiji za verovanje k več bogovom, ki s krščanstvom ni povezano v nobeni stvari, se delo prične z besedami: »Na začetku je vsemogočni Bog ustvaril …« Hkrati tudi namigne, da je bog Thor prišel iz mesta Troja. V drugem delu, ki opisuje obisk vladarja Gylfija pri bogovih, delo predstavi vse pomembnejše bogove in ostale mitološke osebe, njihovo vlogo v svetu ter številne mitološke zgodbe, v katerih te osebe nastopajo. Vsako poglavje se prične z vprašanjem, ki ga Gylfi zastavi trojici najmočnejših bogov, pri čemer jih ne pozna niti se sami ne predstavijo. Gre za igro, v kateri Gylfi išče vprašanje, na katerega bogovi ne bi poznali odgovora. Pri tem pa bogovi razkrivajo svojo zgodovino, zgodovino sveta in njeno urejenost. Tretji del predstavlja dialog med dvema bogovoma, bogom morja in bogom poezije. V tem delu se predstavi preostanek nordijske mitologije v obliki zgodb, z njimi pa se prepleta tudi teorija severnjaške poezije. Bogova predstavita načine oblikovanja sinonimov, hkrati pa tudi sistematično predstavita imena in njihove sinonime (nekatere bralec spozna že v drugem poglavju). V rokah sem držal delo iz zbirke Penguin Classics, v kateri je prevajalec poleg golega prevoda podal tudi razlago številnih pojmov, dogodkov in besednih zvez, ki bi bralcu drugače lahko ostala skrita. Prav tako je v dodatkih podal tudi osnovno sestavo nordijske mitologije, družinska drevesa glavnih bogov, dodatno razlago pesniškega jezika, predstavljenem v tretjem delu knjige, hkrati pa tudi uvod v Snorrijevo delo, v katerem na kratko predstavi glavne značilnosti časa, mitološka bitja ter bogove. Pozoren bralec »Proznih zgodb« bo v delu našel odličen dokaz o bogastvu in razvejanosti nordijske mitologije ter zgodovine. Hkrati bo opazil tudi razlike med manj znano, prvinsko in divjo mitologijo severa, ter bolj znanima, in naši civilizaciji bližjima, mitologijama antične Grčije in Rima.
Razmišljanje
Preteklost ljudi vedno zanima skoraj tako kot prihodnost. V vsakem primeru se potek dogodkov sliši kot romantična zgodba z bolj ali manj srečnim koncem. Ta romantični občutek še dodatno podkrepi spoznavanje mitologij našega sveta. Tu pa se moramo ustaviti in se povprašati, koliko in katere mitologije dejansko poznamo. Odgovor je vse prepogosto mitologiji antične Grčije in antičnega Rima. Kaj pa verovanja Slovanov, Germanov, ljudstev Amerike, Bližnjega in Daljnega vzhoda? Zgodbe antične Grčije sem kot otrok kar požiral. Ko pa sem se srečal z ustnim izročilom naših severnih sosedov sem spoznal, da niso vse mitologije polne grozdnega nektarja in belih tog. Nordijci so svoje bogove oblikovali po svoji podobi. Namesto grozdnega soka je teklo vino, namesto lepih spevov glasen prepir, ki se je namesto s strelo pogosto končal kar s pestmi ali še bolje meči. Življenje nordijskih bogov je prebivalcu Evrope bližje kot pa pomehkuženost grških. Drugačen tip podnebja in drugačne življenjske navade so pripeljale do drugačnega ustnega izročila. Nordijski narodi so živeli trdo, divje, hladno življenje. Radi so zvrnili kak vrč ali dva, radi so izkazovali svojo moč in pogum, saj so bili to ključni elementi za preživetje družine in naroda. Tako so tudi nordijska božanstva kruta in neizprosna, prebrisana in na čase tudi nepoštena. Ko sem bral knjigo The Prose Edda sem ugotavljal, kako malo pravzaprav poznamo zgodovino severnjakov. Kako v njih vidimo le barbare, ki so predstavljali občasno grožnjo Rimskemu imperiju. A branje njihovega ustnega izročila nam da vedeti, da so bili to le ljudje, željni preživetja, s strahovi in veseljem, ljubeznijo in sovraštvom, pohlepom in revščino. Njihova mitologija poskuša v svojem bistvu pojasniti kruto naravo in dati ljudem upanje ter znanje za preživetje. Mene osebno so zapisi Snorri Sturlusona presenetili v tem, kako so strukturirano predstavili bogove, mitološka bitja in tudi na kakšen način se lahko tovrstno izročilo prenaša naprej. Presenetili so me s povezanostjo življenja, junaštva, mitologije, znanja, umetnosti in magije. Zaradi tega se k njim rad vračam. Hkrati pa so mi odprli oči. Sedaj si želim spoznati zgodbe in mitologijo drugih starih ljudstev ter spoznati njihov pogled na svet.