Kratka vsebina
Avtor Alkimista in Zahirja, Paulo Coelho, je svetovno znan pisatelj knjig, ki bi jih najlažje označili kot duhovna pustolovščina, saj govorijo o poti duhovnega razvoja. Če se nekatere med njimi berejo kot pravljice, npr. slavni Alkimist ali na slovenska tla postavljena Veronika se odloči umreti, imajo druge bolj oseben način pisanja. Trenutno je najbolj izrazita v slovenščino prevedena tovrstna knjiga verjetno prav knjiga Valkire. Valkire so prikazni iz nordijske mitologije. So Votanove (Odinove) pomočnice, katerih naloga je spremljanje junakov v njihovem življenju in na njihovi poslednji poti v Valhalo. Čeprav lahko med mitološkimi valkirami in Coelhovimi učiteljicami povlečemo marsikatero vzporednico, le-ta za samo zgodbo niti ni bistvenega pomena. Dogajanje v knjigi se vrti okoli gospoda, čarovnika s pomenljivim imenom Paulo in njegovo ženo Chris, ki se za 40 dni odpravita v puščavo Mojave iskat angele. Tam se srečata z znanim čarovnikom, skoraj najstnikom, Tookom, ki jima razkrije nekaj skrivnosti puščave in obenem ponudi nekaj napotkov, kako angele tudi najti. Srečanja s tem skoraj otrokom so bila vedno napeta. Drug od drugega se niso veliko naučili, a so se vseeno razšli bogatejši za izkušnje in polni novih informacij. Paulo in njegova lepša polovica sta v naslednjih dneh pridno vadila po napotkih mladega Američana in iskala skrivnostne ženske z imenom Valkire. Pri tem sta se naučila ogromno novega o sebi in tudi drug o drugem. Poleg tega so jima na neki osamljeni črpalki pot prekrižale še zloglasne ženske Valkire. Na skupno potovanje z Valkirami Paulo pristane takoj, njegova žena pa ima nekaj pomislekov. Moža ljubi in podpira, a čuti, da se zadnje čase oddaljujeta. Mož se namreč aktivno ukvarja z magijo, njej pa je ljubša cerkev in se mu zato pridruži zgolj izjemoma. Čeprav ji je Took v preteklih dneh odprl pogled in je tudi njo vse bolj začelo vleči v svet alternativnih ved, na poti stoji ljubosumje. Kljub temu, da je v zraku stalno čutiti napetost, se stvari odvijajo normalno, kolikor je v taki situaciji sploh še mogoče govoriti o normalnem. Paulo bi za srečanje s svojim angelom naredil in žrtvoval vse, Chris v tem času sluti razpad zveze, a vseeno najde svojega angela. Glavna med valkirami, Vahalla, si želi Paula za svoj vir nežnosti, puščava pa mirno, neskončno in večno spremlja popotnike na svojih poteh. Konec je bralcu pričakovan, duhovnemu popotniku pa tuj in veselja poln. Udeleženci najdejo svoje angele, a gredo za ta blagoslov skozi raj in pekel. Bralec pa dobi v dar pretresljivo, iskreno izpoved slavnega pisatelja in kažipot na cesti svojega življenja. In to je dar, ki se ga ne sme zanemariti.
Razmišljanje
Svet, ki mu vladajo magične sile, človeka nikoli ne pusti ravnodušnega. Nekateri se z njim odkrito spogledujejo, drugi pa se zakrinkani s črnino noči poslužujejo posrednikov, ki bi jim odgrnili zaveso skrivnosti. A le redki so taki, ki se odkrito in brez zadržkov spustijo v odkrivanje, proučevanje in uporabo magije. In eden takih je brez dvoma ambasador ZN Paulo Coelho.
Lahko, da so njegova dela le plod domišljije z dodanim življenjskim naukom. Verjetno bi bilo nespametno to, precej očitno, možnost izpustiti iz razmišljanja o tem zanimivem pisatelju in njegovih mojstrovinah. A če si ogledamo njegovo življenje in si preberemo kaj o njegovih bojevnikih svetlobe, lahko zaznamo izrazito avtobiografsko naravnana dela, skozi katera z nami deli svoja razmišljanja in svoje izkušnje. In njegovo delo Valkire ni izjema.
Priznati moram, da me pogovor o angelih odvrača. Saj ne, da vanje ne bi verjel, prej nasprotno. A zadnje čase se pojavljajo povsod. Vsak, ki misli, da je duhovno bitje, mi stalno govori o angelih in energijah. In ničesar več. Kot da so energije bistvo duhovnosti, angeli pa nosilci magije. Tako sem tudi Valkire v roke prijel z odporom. Bal sem se, da je temu trendu posploševanja posegel tudi moj najljubši pisatelj.
A že na prvih straneh mi je bilo jasno, da se Coelho spozna na temo o kateri piše. Da so njegovi angeli na čisto drugem nivoju kot sem pričakoval. Hkrati pa me je prevzela iskrenost, s katero je delo prežeto.
Sam sem v svojem kratkem življenju izkusil marsikatero skrivnost temnega sveta magije, a se do sedaj nisem nikoli odločil o tem prostovoljno in javno spregovoriti. Čeprav ni nič sramotnega. Še več, to je sestavni del mojega življenja, ki me dela takega kot sem sedaj.
A Coelhovo iskanje od njega zahteva prav to; javno priznanje svojih dejanj, sprijaznjenje z njimi in upoštevanje njihovih rezultatov ter naukov. Le na tak način mu je lahko uspelo priklicati svojega angela. Le tako mu je lahko uspelo duhovno napredovati, obdržati svojo ljubezen in prisebnost.
Pot zavedanja je težka in pogosto boleča. A hkrati tudi edina, ki prinese srečo in znanje uživanja v tej sreči. Takšno je moje razumevanje nauka te knjige.