Knjige

Videz knjige

Kratka vsebina

Coelhova dela običajno postavljam med duhovne pustolovščine, ki nas odpeljejo v svet domišljije in nam odgrnejo tančico ali dve skrivnosti našega duha. Vohunka pa je drugačna. Avtor je ne piše iz lastnih izkušenj, ampak iz zgodovinskih virov. Govori namreč o življenju in usodi zgodovinske osebe, ki jo je poznal le iz arhivskih dokumentov.

Mata Hari, katere pravo ime je bilo Margaretha Zelle, se je rodila v, po Coelhovih besedah, napačnem mestu Leeuwardnu na Nizozemskem. Pri osemnajstih se je odzvala na časopisni oglas in se v Amsterdamu poročila z nizozemskim polkovnikom Rudolfom MacLeodom. Poroka ji je omogočila vzpon po družbeni lestvici, kasnejša selitev na eksotično Javo pa študij lokalnega tradicionalnega plesa. Poroka ji ni prinesla sreče, zato je zbežala v Pariz.

V centru moderne kulture in mode, kjer so vsakogar sprejeli takega kot je bil, se je Mata Hari počutila kot v svojem svetu. Nastopala je kot eksotična plesalka, ki je s plesom, postavo in bolj ali manj odkritim erotizmom zapeljevala svojo tako moško kot žensko publiko. Temu je sledilo tudi njeno življenje izven odra, saj je v zameno za materialne dobrine postala intimna prijateljica mnogih uglednih gospodov.

A leta nikomur ne prizanašajo. Njena lepota je, tudi zaradi posledic načina življenja, pričela bledeti. Na odrih so jo pričele nadomeščati mlajše, bolj ali manj nadarjene, plesalke. Zaradi svojega erotizma je še vedno uživala velik ugled kot kurtizana, a se je počasi pričela zavedati svojega zatona.

V tej situaciji jo je našel moški, Franz Olav, in jo povabil v Berlin, kjer jo bodo občudovali zaradi njene umetnosti in ne zaradi njenega videza. A začetek prve svetovne vojne je prekrižal njene načrte. Približali so se ji Nemci in jo povabili, da bi s pomočjo svojih zvez vohunila zanje. Ugodili so tudi njeni želji in ji omogočili vstop v Pariz, kamor se je vedno želela vrniti. Pri tem se je javila tudi francoski protivohunski službi, kjer so ji ponudili mesto dvojne agentke.

Žal pa se je s tem njena življenjska zgodba zapečatila. Kmalu so jo prijeli in ji sodili kot nemški vohunki. Vojni proces proti njej je bil poln posploševanj in predvidevanj z le malo dejanskimi dokazi o njeni krivdi. Vseeno pa je bila postavljena pred strelski vod, kjer je tudi umrla.

Paulo Coelho zgodbo zaključi še s pismi njenega neuspešnega odvetnika, ki opiše postopek procesa ter prave razloge za njeno obsodbo. Bila je ženska, ki je v napačnem času živela preveč svobodno in imela prevelik vpliv nad uglednimi moškimi člani družbe. Kriva vohunstva ali ne, morala je oditi.

Razmišljanje

Sama zgodovinska zgodba na prvi pogled ne nudi veliko gradiva za razmislek. Bolj ko se zgodba zapleta, bolj se bralcu prikazujeta dve sporočili.

Prvo je vojni čas in pravni vidik procesov proti obtoženim. Tako kot je bil proces proti Mata Hari hiter, večinoma skrit pred očmi javnosti in po besedah branilcev ter tudi tožnikov pristranski, tako tudi dandanes videvamo enak način kršenja pravice do pravičnega, pravnega sojenja obtoženim nasprotovanja državi. In čeprav je pravni red zapleten, procesi počasni in rigidni, pa se pri takem procesu vseeno pojavlja dvom o ustreznosti sodbe, ki doleti obtoženega človeka. Morda je bila Mata Hari kriva in je bila vohunka. A vseeno so vsi dokazi, ki jih je tožilstvo lahko predstavilo proti njej, zgolj njeno prenašanje čenč iz visoke družbe. Tako je morda morala zaradi zadoščenja ljudske želje po krvi in za pomiritev strahov nezvestih mož umreti ženska, ki se je rada gibala v visokih krogih, čeprav dejansko vanje ni sodila.

Drugi vidik pa je človeška kratkovidnost. Mata Hari je tekom življenja stkala okoli sebe mrežo iz laži in spletk, s čimer je prilagodila teren za vse obtožbe, ki so jo na koncu doletele. In če je verjeti besedam Paula Coelha, ko le-ta opisuje njena dejanja v času vojne, je z enako nepremišljenostjo delovala tudi, ko ji je že grozilo ujetje in sojenje za zločine vohunstva. Namesto, da bi prekinila stike z eno od sprtih strani, je vestno iskala poznanstva v visokih krogih tako pri Francozih kot pri Nemcih. Tožilstvo tako res ni imeli težkega dela.

Znanec, budistični menih, mi je pred leti razlagal o samsari, neskončnem krogu rojstva, življenja in smrti ter ponovnega rojstva. V tem neskončnem ciklu trpimo ljudje zaradi svojih dejanj – pri vsaki odločitvi, ki je pred nami, se odločimo sicer tako, kot mislimo, da bo najbolje za nas, čeprav zunanji opazovalec vidi naše napačne odločitve in njihove posledice. In ko sem bral Paulovo videnje življenja Mata Hari, sem videl ravno to – žensko, ujeto v peklu samsare.