Kratka vsebina
Knjiga je sestavljena iz štirih delov, ki uspešno stopnjujejo samo dogajanje. Na samem začetku spoznamo življenje pisatelja in njegove žene, njuni dokaj različni osebnosti in marsikateri namig žene, da si želi sprememb. A ker pisatelj do teh kljub vsemu ne pride, saj noče upoštevati njenih znamenj, nekega dne žena izgine. S tem pa se zgodba celotne knjige šele dobro začne. Pisatelj je zbegan in si ne zna odgovoriti na marsikatero vprašanje, npr. "Kje je njegova žena?" "Zakaj ga je zapustila brez besed?" "Je odšla prostovoljno ali ne?" V njegovih mislih se podi še marsikaj, na česar ne najde odgovorov – vsaj ne takoj. Tako njegovo življenje teče naprej, sreča nove ženske in se trudi pisati knjigo, čeprav pri ničemer ni najbolj uspešen – svojo ženo še vedno nosi globoko v srcu. V njegovo življenje vstopi Mikhail, oseba, o kateri je njegova žena dolgo časa govorila, kar naenkrat pa je prenehala. Čeprav je do njega pisatelj na začetku bolj nezaupljiv, mu ravno ta "čarobna" oseba prinese marsikatero spoznanje o svetu, o življenju, o sebi, o storjenih napakah, o željah žene in še marsikaj, s čimer se tudi sami večkrat srečujemo. Skozi preplet takšnih velikih malenkosti, ki jih doživlja pisatelj in so hkrati pomembne za življenje vsakega, nas knjiga pusti v pričakovanju do samega konca.
Razmišljanje
"Človeško bitje ima dve veliki težavi. Prva je, da je treba vedeti, kdaj začeti, druga pa – kdaj končati." Ljudje živimo svoje življenje. Enkrat v njem uživamo, drugič malo manj, a vseeno poganjamo kolo svojega življenja naprej in naprej. Le redko se ustavimo in se vprašamo: "Ali je to res tisto, kar si želim od svojega življenja, od sebe? Bi mogoče moral to obdobje življenja zaključiti in obrniti list, stopiti novim dogodkom naproti?" Ljudje preveč hitimo. Tako hitro življenje pa nas je pripeljalo do tega, da smo z njim enostavno zadovoljni. Udobno nam je, vse nam je domače in poznano. Ni tveganja, čeprav pa kljub temu so skrbi. Ali mogoče obstaja življenje brez skrbi? Ne, ne, to je prevelika iluzija. Boljše življenje lahko obstaja, a običajno nimamo toliko zaupanja vase, da bi dejansko verjeli v našo spremembo, da se naše življenje lahko popolnoma spremeni. Sicer obrne na glavo, a takšna sprememba vse večkrat prinese dobre spremembe, ne slabe. Le mi si premalokrat upamo podati na to pot. Na pot novosti. Na pot tveganja in neznanega. Zato verjamem, da nas življenje samo vsaj enkrat v obdobju našega bivanja na tem planetu prisili, da naredimo spremembo! Seveda je takšna sprememba za nas običajno najprej negativna, a s časom, ko z njo živimo, ko hodimo po njeni poti, največkrat postane pozitivna. Mi smo presenečeni nad sabo, življenje pa nas preseneča in nagrajuje, ker smo preživeli ta korak. Namreč pot našega spreminjanja je dolga, kot je tudi dolga pot od začetka življenja cerkve do njenega razvoja v gotsko katedralo. "Desetletja so bila potrebna, da se je kapelica spremenila v cerkev. In še stoletje je minilo, da se je cerkev spremenila v gotsko katedralo. [...] Katedrala sem jaz, vsak izmed nas je katedrala. Rastemo, spreminjamo obliko, naletimo na napake, ki jih moramo popraviti, ne izberemo vedno najboljših rešitev, toda kljub temu še vedno napredujemo, poskušamo korakati vzravnani..." Ljudje se v življenju običajno ne zavemo ali pa se nočemo, kdaj je čas za spremembo našega življenja. Zato velikokrat slišimo, da v življenju nismo naredili, kar smo želeli. A vprašajte se, "koliko ljudi poznate, ki vse življenje govorijo, da niso naredili nič, kar so hoteli. Če pravijo, da niso naredili, kar so hoteli, pomeni, da so vedeli, kaj hočejo." Na vprašanje "Kaj si želim?" pa ni vedno lahko odgovoriti, velikokrat nam tudi sploh ne uspe, ampak se rajši prepustimo toku življenja, da nas ta usmerja. Tok pa v različnih družbah potuje drugače. Različno gledamo tudi na pomen sreče. Pisatelj daje primer meščanov in nomadov. "V stepski tradiciji, imenovani Tengri, si se moral, če si hotel živeti polno življenje, nenehno premikati. [...] Ko so šli nomadi skozi mesto, so si mislili: "Ubogi ljudje, ki tu živijo. Pri njih je vse enako." Verjetno so meščani videli nomade in si mislili: "Ubogi ljudje, nimajo kje živeti." Nomadi nimajo preteklosti, samo sedanjost, in zato so bili vedno srečni..." Za srečo je torej pomembno, da sledimo svojemu poslanstvu, svojemu namenu življenja, da poslušamo svoj notranji glas, ostale stvari so nepomembne. Družbeno pomembne stvari le ovirajo našo življenjsko pot z raznimi pravili (pisanimi ali nepisanimi), predsodki itd. V spominu mi je ostal avtorjev primer glede tega, kdo je reven in kdo bogat. Družbena norma je takšna, da je reven tisti, ki nima denarja oz. ga ima malo, bogat pa tisti z veliko denarja. Drugače pa je z duhovnim bogastvom, kar lepo ponazarjajo besede berača: "Misliš, da si reven le, če nimaš denarja? [...] Ti si reven. Ne obvladaš svojega časa, nimaš možnosti, da bi delal, kar bi hotel, prisiljen si spoštovati pravila, ki si jih nisi sam izmislil in jih ne razumeš." Torej ko gre za naše življenje je pomembno, da se zavedamo superiornosti duhovnega nad materialnim bogastvom, kljub temu, da je to v materialističnem družbenem življenju velikokrat težko. A če dobro pomislimo, je ravno družbeno življenje tista omejitev za nenapredovanje na našem duhovnem področju. Seveda smo v prvi vrsti za to odgovorni sami, a dokler ne zberemo dovolj notranjega poguma in moči, družbene omejitve predstavljajo precejšnje ovire. Ovire tudi v tem smislu, da v življenju vsak dan le hitimo. Hitimo, da lovimo urnik našega vsakdana, ki nam ga črtajo družbena pričakovanja, naša družbena vloga. Pisatelj izpostavlja problem posameznikov, da se med seboj premalo pogovarjamo oz. kot reče on, premalo si pripovedujemo zgodbe. So pa ravno zgodbe iz našega življenja tiste, ki nas pripeljejo do tega, da se poslovimo od tistega, kar smo že bili in si s tem odpremo prostor novega neznanega sveta – prostor za spremembo. Pri tem ni bojazni, da bi v novem svetu izgubili naše pomembne stvari. Namreč "pomembne stvari vedno ostajajo – izginjajo samo tiste, ki smo jih imeli za pomembne, so pa nekoristne kot lažna moč, ki upravlja z energijo ljubezni." Ena od nekoristnih stvari v našem življenju je tudi za nas tako dobrodošlo, a hkrati prinašalec slabega – udobje. Udobno življenje, ki ga slej ko prej živimo in se ob tem ne zavedamo, kako vpliva na našo osebnost. Spremenimo se, če se tega zavedamo ali (velikokrat) ne. Pozabimo na duhovno plat življenja. Čeprav tega sami ne občutimo takoj, pa to opazijo naši bližnji, naši domači, prijatelji in naša ljubljena oseba. Prav naš partner pa je tisti, ki običajno najprej vsaj "med vrsticami" začne namigovati, da smo bili včasih drugačni, običajno celo boljši. In zakaj je ravno partner tisti? Ker nam je najbližji, ker nas običajno najbolje pozna in ker je tudi sam zaradi tega v drugačnem (slabšem?) položaju življenja. Namreč "ko v propadlih zakonih eden ne napreduje več, je tudi drugi v to prisiljen." Zato nas življenje prisili v spremembo. In kako to življenju uspe? "Na splošno, vesolje nam govori, da delamo napake, ko jemlje tisto, kar nam je najbolj pomembno." Vsak posameznik ve, kaj je zanj najbolj pomembno – je to ljubljena oseba, je to služba, mogoče denar? A to za vsakega posameznika natančno ve tudi življenje samo, zato temu ne moremo uiti in slej ko prej pridemo na pot iskanja našega Zahirja. Knjiga je napisana na način, da se med branjem večkrat vprašamo, kaj sploh je Zahir? Nekaj odgovorov je naslednjih: Pisatelj pa je ustvaril svoj pomen Zahirja, tj. obsedenost z ljubeznijo, ki nam je včasih sveta in drugič spet povsem nora. Zanj je bila Zahir njegova žena. Globoko jo je ljubil, a z njo ni tako ravnal, ne živel. Kar je znamenje za nujno spremembo. "Če pozorno pričakuješ znamenja, boš vedno zvedel vse, kar je potrebno za naslednji korak." Če boste dovolj pozorno spremljali znamenja, boste spoznali tudi svojega osebnega Zahirja. In kakšen je? Je nekdo ali nekaj? Kakorkoli že, če v življenju zatavate na stran poti se spomnite na Zahirja, predvsem pa se spomnite na to, da je z vami lahko na dobri ali neprijetni poti – odločitev je vaša. In kakšen nauk je knjiga dala meni? Življenje je naše. Na prvem mestu moramo poslušati svoj notranji glas. Kadar pa nas le ta zbega, postanimo dovolj pozorni na znamenja iz okolja. Ta nas bodo usmerila v pravo smer in četudi bo le-ta za nas nova, mogoče celo nesprejemljiva, zberimo moči in ji poskušajmo slediti. Namreč kakršna koli že je naša vera (ali verjamemo v boga, v energije itd.), za vsako življenje obstaja Ariadna, ki nas bo spremljala na naši poti. V težkem trenutku nam bo podala nit, s katero se ne bomo nikoli izgubili na naši poti do drugačnega življenja, ki ga je poklicala sprememba – do življenja, v katerem bomo spet našli naš Zahir, saj se bo zaradi naše pozitivne spremembe dovolil najti.