Potovanja

Potopis

Istro poznamo bolj kot ne v poletnih mesecih, ko je izsušena zaradi pomanjkanja vode in ožgana od vročega sonca. Ko jo krasijo kupčki belega ali roza papirja z rjavimi vzorčki. Ko jo prevevajo vonjave prepotenih teles, sončnih krem in rumeno zalitih drevesc. A Bubiji smo po naravi radovedni, zato smo se vprašali, kakšna bo Istra spomladi, ko so temperature nižje, ko ljudi ni in ko jo obilno zaliva deževje.

Navsezgodaj zjutraj smo se odpravili proti Barbarigi. Vožnja je minila brez večjih težav – konec koncev se je zaključeval mesec maj, turistična sezona se bo začela šele čez slab mesec, ravno toliko pa je tudi že od prvomajskih praznikov. Prazna cesta in miren prehod meje sta naznanjala spremembe. Nato je pogled skozi okno odkril čisto drugačno pokrajino. Polja okoli Istrskega ipsilona so bila zelena. Blatne luknje so se izkazale za jezera, okoli katerih se je kar trlo ribičev. In taka je bila Istra tudi, ko smo prispeli do našega apartmaja v Barbarigi.

Apartmaji so si med seboj enaki, tako po zunanjosti kot notranjosti. Do recepcije, ki stoji na vrhu hriba ob trgovini, je bil kratek sprehod, ravno pravšnji, da smo si pretegnili noge. Samo se je nato odpravil k počitku, midva pa h kuhanju kosila. Ko smo si odpočili in najedli, smo ugotovili, da imamo več kot dovolj časa za kratek izlet po okolici. Usedli smo se v avto in se odpeljali. Nato pa, groza, ugotovili, da smo na strehi pozabili denarnico z denarjem in dokumenti.

Povratek v apartma je bil hiter. Popoldne smo nato preživeli v iskanju denarnice po prevoženi poti in okolici apartmaja. Seveda je ni bilo, recepcija pa je bila že zaprta. Druge rešitve ni bilo, kot da odidemo na najbližjo policijsko postajo, ki je bila žal šele v Puli. Tja sem, zaradi že pozne ure, odšel sam. Parkiral sem na že znanem parkirišču za stadionom, se peš sprehodil do postaje in ugotovil, da je zaprta. Delati so namreč končali dobri dve uri pred mojim prihodom. Vrnil sem se v apartma in Bubiji smo kljub dogodku preživeli prijeten večer ter mirno noč.

Prebudili smo se v deževen dan. Zunaj je padalo kot je le moglo. Odpeljali smo se do recepcije, kjer smo povprašali po izginuli denarnici. Spotoma smo kupili še copate, saj v takem vremenu ni bilo prijetno hoditi po mrzlih ploščicah. Ker denarnice tudi tu ni bilo, nam ni preostalo drugega kot nov izlet v Pulo. Zaradi dežja smo se ustavili še pri najboljšem sosedu in nakupili dežnike ter dvignili nekaj lokalne valute, nato pa nadaljevali pot proti centru. Slab kilometer pred policijsko postajo nas je poklical receptor in povedal, da je nekdo prinesel denarnico z vsemi dokumenti.

Vrnili smo se v Barbarigo, prevzeli denarnico (denarja seveda ni bilo več), nato pa se v dežju na kratko sprehodili do obale in po naselju. Kljub temačnemu vzdušju se je svet zdel lep. Popoldan smo preživeli med štirimi stenami. Počivali smo in se igrali ter upali na lepši jutri.

Vremenoslovci se niso zmotili. Prebudili smo se v sončno in toplo jutro. Hitro smo pozajtrkovali in se odpravili proti zastavljenemu cilju – Kamenjaku. Lep, sončen in razmeroma topel, nikakor pa ne poletno prevroč dan smo maksimalno izkoristili. Kamenjaka sicer nismo prehodili, ta podvig nas še čaka, zato pa smo obiskali nekaj plaž, ki jih poleti zaradi prezasedenosti ne obiščemo. Presenetile so nas barve. Skoraj vse je bilo zeleno, kar pa ni bilo v tej pomirjajoči barvi, je bilo v barvi cvetov. Vse okoli nas je cvetelo, kar se je čutilo tudi v vonjavah.

Pomladne stopinje smo izkoristili za sam sprehod do najjužnejše točke polotoka, ki je do sedaj še nismo obiskali. Na njej smo se počutili res kot na koncu sveta. Srednja vidljivost je zastrla pogled na kopno pred nami, pomanjkanje turistov pa je iz nas naredilo osamljene pustolovce. Tokrat nam je pozna ura preprečila nadaljnje raziskovanje. Vsi pa upamo, da se bomo lahko kmalu vrnili in raziskali še neobiskane kotičke Kamenjaka.

Z naslednjim jutrom je prišel dan odhoda. Apartma smo zapustili hitro, saj nas je toplo sonce vabilo v raziskovanje obale Istre. Vračali smo se namreč po obalnih cestah. Peljali smo se skozi staro mesto Vodnjan, kjer smo si od zunaj ogledali cerkvico. Sledil je dolgo časa načrtovan, a nikoli obiskan cilj – Limski kanal.

Ta fjord sem si že dolga leta želel ponovno ogledati. Z avtom smo se pripeljali prav do zaliva in si ogledali mirno vodo. Samo je užival ob opazovanju pristajalnega manevra potniške ladje. Sledil je sprehod do Romualdove jame, ki leži nad fjordom. Nato smo se po cesti odpeljali nad zaliv, se ustavili na opazovalni točki in si fjord ogledali še od zgoraj.

V nadaljevanju poti so nas presenetila prostrana polja cvetočega maka. Toliko ga nisem videl niti v Toskani.

Sledil je ogled Vrsarja, ki nas je navdušil s svojo mirnostjo, elegantnostjo in čudovitim razgledom na morje.

Brez Plave Lagune Poreča seveda ni šlo. Tudi tu smo zelo cenili, da smo prišli izven turistične sezone, saj smo na tak način lahko občudovali njeno urejenost. Sprehodili smo se po urejenih potkah hotelskega naselja, obale in kampa, vse do točke za branje.

Peljali smo se tudi skozi ostala pomembnejša mesta ob istrski obali, a se za postanke nismo odločili. Na popoldanski sprehod smo se odpravili šele v majhni vasici Sv. Ivan, kjer smo si ogledali naselje in glavno znamenitost, majhno cerkvico. Kraj ni bil nič posebnega, a odlična točka za oddih po dolgi vožnji.

Sledila je samo še pot v Slovenijo. Zaradi utrujenosti je hitro minila. Kljub natrpanemu urniku nam je ostalo za raziskovanje še kar nekaj kotičkov, tako da se bomo morali ob priliki ponovno vrniti.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Zanimivosti

Na hrvaškem polotoku Istra se dobrih 20 km severozahodno od mesta Pula nahaja turistična vasica Barbariga. Ime je vasica dobila po stari plemiški družini Barbarigo, ki je imela nekdaj tu posesti. Področje je bilo poseljeno že v prvem stoletju našega štetja, kar dokazujejo na obali najdeni ostanki romanske vile in obratov za predelavo oljčnega olja. Prebivalci se ukvarjajo s kmetijstvom, gojenjem oliv, ribolovom in turizmom. Vasica se je turistično razvila v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so pričeli z množično gradnjo turističnega naselja in pripadajoče infrastrukture. Poleg relativno neposeljenega področja je kraj zanimiv za turiste tudi zaradi ravnih, peščenih plaž in gozda, ki sega skoraj do morja.

Polotok Kamenjak na jugu zaključuje istrski polotok in predstavlja njegovo najbolj južno točko. Zaradi izredne pestrosti tako rastlin kot tudi živali je že od leta 1966 zakonsko zaščiten kot objekt posebnega pomena, v zadnjih letih pa tudi urejen kot naravni park. V dolžino meri 9,5 km, v širino pa med 400 in 1600 metri. Njegova obala je zelo raznolika, od prepadnih sten, podvodnih jam, pa do mirnih peščenih in celo mivkastih zalivov. Z njim trenutno ravna javna ustanova Natura Histrica, ki lastnikom motornih vozil ob vstopu v park zaračuna vstopnino, hkrati pa skrbi za urejenost poti, plaž in drugih posebnosti Kamenjaka. Med drugim so uredili učno pot, ki se vije prek celega polotoka in nam pokaže njegova naravna bogastva, kolesarske steze, dostope do plaž, pa tudi izobraževalno pot posvečeno dinozavrom. Slednji so namreč na obalah Kamenjaka pustili svoje sledi – odtise nog, ki jih lahko najdemo tudi na bližnjem otoku Fenoliga.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik