Potovanja

Potopis

27. 4. 2019 - Gradovi kralja Ludvika II Bavarskega

Pot: Kranj – Karavanški predor (SLO) – mimo Beljaka in Salzburga (A) – mimo jezera Chimsee (D) – pri Irschenbergu zapustimo AC – Bad Tölz – Ettal – palača Linderhof – Oberammergau – Unterammergau – Steingaden – Schwangau – grad Neuschwanstein in grad Hohenschwangau – na AC v smeri Kempten – Memmingen – Holzheim – zapustimo AC pri Elchingen – Bubesheim

Naše jutro se je začelo zelo zgodaj. Na pot smo se odpravili ob štirih zjutraj. Ob devetih smo se v Ettalu ustavili pri prvi znamenitosti današnjega dne – cerkev ob benediktinskem samostanu Ettal. Parkirali smo lahko tik ob cesti in samostanu, kjer imajo lepo urejeno parkirišče ravno za takšne hitre postanke ob poti. Odšli smo skozi prehod in prišli na ogromno samostansko dvorišče. Zelo smo bili presenečeni nad samo velikostjo bazilike in celotnega poslopja. Šele nato smo spoznali tudi samo lepoto kraja. Po lepo urejenih poteh smo se sprehodili do glavnega vhoda v baziliko in ugotovili, da je odprta in smo lahko na hitro pokukali v notranjost. Tudi ta nas ni razočarala. Zunaj smo se sprehodili preko parka in sledili poti planetov, nato pa se za informacijsko tablo za samostanom desno povzpeli v smeri hotela Modri gams. Le krajši dvig in pogled na poslopje bazilike in samostana je bil se mogočnejši. Trud pri tem krajšem vzponu je bil tako poplačan.

Po približno pol ure ogleda smo se vrnili k avtu in odpeljali naprej do naslednje znamenitosti, palače Linderhof (edine palače, ki jo je Ludvik II zgradil do konca). Ob prihodu smo presenečeni ugotovili, da se parkirišče pred palačo hitro polni in upali smo, da v sami palači ne bo že preveč gneče. Parkirali smo in kupili karte za ogled. Kupili smo kombinirano karto, ki omogoča ogled vseh gradov z vrtovi na Barvarskem za ceno druge kombinirane karte, s katero bi kupili le ogled treh gradov. Brez težav smo s seboj odpeljali tudi našega Podija. Krajši sprehod preko gozda nas je ločil do prvega pogleda proti palači. Pravzaprav je bil prvega pogleda deležen visok vodomet iz vodnjaka v parku pred palačo. Le-ta je trajal le približno minuto, a ga je bilo vredno pogledati v vsej njegovi lepoti. Poleg tega je bila ta možnost ponovno na voljo šele čez eno uro. Malo čez deseto uro smo ujeli voden ogled palače v angleškem jeziku. Vstopili smo skozi ena izmed treh pozlačenih vhodnih vrat, na hodniku pa je že bila zbrana skupina ljudi z vodičko. Le-ta nam je na kratko predstavila Ludvika II in kako bo sam ogled potekal, nato smo odšli skozi hodnik mimo treh vaz (dve kitajski in ena, Napoleonova, iz francoskega porcelana) po stopnicah v zgornje sobane. Prva je bila glasbena soba z instrumentom imenovanim aelodion (po nemško Windharmonika). Le-ta predstavlja kombinacijo klavirja in harmonike in je v tem gradu le eden od sedmih primerkov na svetu. V isti sobi je bil tudi kip enega od dveh kraljevih pavov, s katerima so naznanjali kraljevo prisotnost v palači (pava sta stala pred vhodom le, ko je bil kralj v palači). Sledila je soba za služinčad - edina soba v gradu, ki ni zlata, ampak srebrna. Nadaljevali smo v kraljevo spalnico, ki je največja soba v gradu in meri kar 100 m². Je v zlato-modri barvi (ker je bila modra kraljeva najljubša barva) in ima res veliko posteljo (saj je kralj meril kar 1,90 cm) ter zelo lep kristalni lestenec (sestavljen iz 180 luči). Poleg spalnice je soba za preoblačenje, naprej pa jedilnica. Tu na sredi stoji miza, ki se iz spodnjega nadstropja že postrežena pripelje v jedilnico, kjer je kralj sam obedoval. Zadnja soba ogleda, soba ogledal, velja za najlepšo sobo. Poleg ogledal po vseh stenah, ki so sobi dajala občutek neskončne velikosti, je na stenah tudi preko 90 porcelanastih vaz (ki so bile kralju še posebej pri srcu). Po približno pol urnem ogledu palače smo si ogledali tudi kraljevi park pred palačo (del za palačo so ravno renovirali, zato je bil dostop do paviljona zaprt). Povzpeli smo se do kipa Venere, od koder se je še posebej dobro videlo, kako lepo lokacijo si je izbral kralj - s pogledom na čudovite gore in hkrati skrito/umaknjeno v gozdu. Ko smo prehodili in si ogledali vse, kar nam je grajski park ponujal, smo odšli nazaj proti avtu. Ob sprehajalni poti smo se tokrat povzpeli še do Maroške hiše (Marokkanische Haus), ki smo jo prej le videli skozi gozd, a nismo imeli časa za dodatni krajši vzpon. Gre za primerek orientalskega sloga, katerega ga je poleg francoskega baroka in stila angleških vrtov tudi gojil Ludvik II.

Po spustu smo odšli nazaj k avtu in se odpeljali naprej oz. nazaj na glavno cesto proti vasici Oberammergau (desno iz glavne ceste). Sledili smo oznakam za center in oznakam za kar tri parkirišča (levo). Parkirali smo ob reki Ammer, nato pa odšli proti že vidni cerkvi. Pot nas je vodila mimo Živalskega vrta plazilcev, a se nismo odločili za ogled. Odšli smo do cerkve sv. Petra in Pavla in si jo ogledali tudi od znotraj, nato smo se sprehodili v smeri Passionstheater, po katerem je ta vasica še posebej znana. Imeli smo veliko težav z orientacijo, zato smo raje poiskali TIC in pridobili zemljevid vasi. Ugotovili smo, da stojimo zraven ene od znamenitosti, Pilatove hiše, od katere smo odšli levo ob glavni cesti, saj naj bi tam videli mestno hišo, a je nismo našli. Prišli smo že do gledališča, za njim videli protestantsko cerkev (Evangelische Kirche – Kreuzkirche) in nato sledili ožji poti desno v smeri Oberammergau muzeja (ki ga tudi nismo našli). Prišli smo na manjši trg in po podrobnejšem iskanju ugotovili, da stojimo pred rojstno hišo Ludwiga Thoma. Od tu smo odšli po ulici levo in videli nekaj zanimivih hiš s freskami (ene izmed znamenitosti tega kraja), a drugih znamenitosti vse do cerkve sv. Petra in Pavla nismo srečali. Za cerkvijo smo si ogledali še Foresterjevo hišo, nato pa sklenili, da se odpeljemo naprej in zapustimo ta, za naš okus kar preveč »kičast« kraj. Ko smo se po glavni cesti peljali ven iz vasi, smo se ustavili kar ob cesti in na hitro parkirali. Tu, na drugem delu mesta so namreč stale pravljične hišice s freskami o Rdeči kapici, Volku in sedmih kozličkih ter Janku in Metki. Te hiše je bilo res zanimivo pogledati, saj se ob teh pravljicah zagotovo vsakdo spomni na svoje otroštvo.

Vrnili smo se nazaj na glavno cesto in levo nadaljevali vožnjo proti gradu Neuschwanstein. Po približno uri vožnje smo ga zagledali v daljavi. Že iz glavne ceste se je lepo videlo, kako mogočno stoji na skali pod gorami. Nekoliko nižje in bolj desno od njega pa smo videli rumeni grad Hohenschwangau. Ob ožji cesti proti gradu je bilo več makadamskih odmikališč oz. odsekov za slikanje, kar smo tudi mi izkoristili. Nato smo se odpeljali naprej in kmalu ugotovili, da se ni mogoče pripeljati prav v bližino gradu, ampak je potrebno parkirati v dolini in se do gradu povzpeti pes. Po parkiranju smo že našli table, ki so označevale tri možne različne dostope do gradu, najkrajša pot je bila dolga 20 minut. Nato smo odšli do mesta za nakup kart, kjer smo žalostno ugotovili, da je naslednji možen vstop v grad šele čez dve uri (za kar pa žal nismo imeli dovolj časa). Odločili smo se, da si gremo grad vseeno ogledati vsaj od zunaj. Sledili smo ostali množici in našli pot za vzpon. Pri gradu smo bili še prej kot v 20 minutah in pogled nanj je bil res mogočen ter hkrati pravljičen. Res je grad, kakršnega si predstavljamo v pravljicah - lep, bel, poln majhnih stolpičev, z lepo modro streho. Sprehodili smo se na notranje dvorišče, kjer je vstop še dovoljen. Tako smo vsaj delček lepot tega gradu lahko uzrli od blizu, notranjost pa bomo obiskali kdaj drugič. Odšli smo še na razgledno točko pod gradom (na eno stran lep razgled na dve jezeri v dolini – Foggensee in Bannwaldsee, na drugo stran, za gradom, pa v rečno sotesko reke Pöllat proti Marijinemu mostu (Marienbrücke)), nato smo se spustili še do drugega gradu Hohenschwangau. Pot nas je pripeljala ven iz gozda tik nad mestom za nakup kart. Prečkali smo cesto in po krajšem vzponu že stali na grajskem dvorišču s tremi vodnjaki (vodnjak z levi, vodnjak z labodom na kraljevem vrtu in Marijin vodnjak), od katerih vsak govori svojo zgodbo.

Po krajšem ogledu smo se že precej utrujeni od celega dne spustili nazaj proti parkirišču. Pred nami je bila le še uro in pol dolga vožnja do Bubesheima, kjer nas je čakal naš apartma Gästehous Kirchenbauerhof in dom za prihodnje štiri dni.

28. 4. 2019 – Legoland

Pot: Bubesheim – Wasserburg – Denzingen – Deffingen – Legoland

Nedelja je bil dan, ko je pogled na najnovejšo vremensko napoved kazal najboljše vreme (najmanj padavin) izmed vseh dni našega bivanja v Nemčiji. Zato smo se kljub nedelji in pričakovani večji gneči odločili za obisk Legolanda in upali, da bo vreme kar najbolje zdržalo. Jutro smo pričeli bolj počasi, saj se park odpre šele ob desetih. Seveda pa misli našega najmlajšega niti za trenutek niso bile drugje kot na uri in minutah do odprtja Legolanda.

Parkirali smo se približno četrt ure pred deseto in odšli v vrsto pred vhod. V kratkem je Lego kralj že navdušeno nagovoril otroke in skupaj z njimi odšteval sekunde do odprtja. Vrata so odprli celo nekaj minut pred deseto in vsi smo z nestrpnostjo začeli raziskovati park. Naš cilj je bil, da čim prej, dokler je še suho vreme, obiščemo vse zunanje atrakcije, notranje pa prihranimo za čas dežnih ploh. Mi smo se usmerili v desno in začeli s področjem Lego X-treme. Kmalu smo stali v vrsti za prvo atrakcijo - Lego dirka na ovinkastih vagonih. Čeprav od spodaj vožnja ni bila videti preveč adrenalinska, smo po njej takoj spremenili mnenje. Nov adrenalin smo odšli iskati na hitre skodelice in dirko s čolni po vodi, kjer so nas obstreljevali in bombardirali kar drugi obiskovalci. Sledil je obisk področja Lego Ninjago, kjer smo odšli na divjo vožnjo, na kateri so nas oblegali številni sovražniki, mi pa smo jih seveda premagali z ninja veščinami. Desno od Ninjaga nas je pričakala Dežela piratov. Tu so sicer največjo atrakcijo renovirali, odšli pa smo na vožnjo z manjšo piratsko ladjo, kjer so nas precej premetavali valovi. V Deželi raziskovalcev se nismo nič ustavili, saj je glavna atrakcija vožnja s kanuji, mi pa si nismo želeli biti mokri (zunaj je bilo namreč samo 11 stopinj in nas je že malo zeblo). Prav tako nas ni pritegnila Dežela faraonov, ampak nas je bolj zanimal razgled iz opazovalnega stolpa. Čeprav je bila pri stolpu že vrsta, nismo dolgo čakali na vožnjo in kmalu smo se že z višine razgledovali po parku ter planirali svojo nadaljnjo pot. S stolpa smo mimo policijske postaje odšli v Deželo vitezov, kjer smo slabe pol ure čakali na vožnjo po manjšem vlaku Dragon Hunt, ki pa je kljub kratki progi poskrbel za obvezen odmerek adrenalina. Iz manjšega vlaka smo odšli v grad na večji vlak smrti - Fire Dragon. Tudi tu je bilo nekaj gneče, a kmalu smo sedeli v zelenem vagonu in po nekaj uvodnih ovinkih mirne vožnje že drveli po tirnicah. Tu smo bili deležni nekaj dežnih kapelj, a več dežja od tega na srečo ni padlo.

Po odhodu iz gradu smo si privoščili oddih s kosilom, da smo si napolnili naše baterije še za preostanek dneva. Pred nami je bila dežela Mala Azija z letečim Ninjagom. Tu nas je spodaj kar malce stiskalo pri srcu in tudi pasovi čez prsni kos (ter ne le čez noge) so napovedovali napeto vožnjo. V kratkem smo poleteli in čeprav krogov vožnje ni bilo veliko, je bilo adrenalina več kot dovolj tudi za odrasle. Zato smo po tej vožnji hitro skočili na Legoland Express vlakec, ki nas je peljal na mirno panoramsko vožnjo po približno tretjini parka. Kot potniki smo bili deležni opazovanja vožnje atrakcije z roboti oz. Power Builder, kamor smo odšli takoj po prihodu Lego vlaka na postajo. Na voljo je bilo pet različnih programov vožnje, za najmlajše sta bili primerni samo prvi dve. Tako smo preizkusili stopnji 2 in 4; obe sta bili nori! Zato smo spet potrebovali nekaj sprostitvenega, za kar je bila tovarna Lego kock ravno pravšnja. Predstavitev in ogled v tovarni sta bila prav zanimiva, sama trgovina (kjer je sicer možno kupiti ogromno posameznih kock) pa nas je malo razočarala. Niti nismo našli želenih kock, niti nismo videli nič, kar ni mogoče kupiti tudi v Sloveniji, cene pa so bile enake ali celo višje. Skočili smo še v trgovino Lego City, kjer nas je v izložbi presenetil vlak, ki se je iz izložbe v izložbo vozil v več nadstropnih tirih (kar si doma že dolgo časa želi ustvariti naš najmlajši).

Za konec dneva smo prihranili še Miniland oz. Lego park miniatur. Seveda je bilo zelo fascinantno gledati vse te zgradbe in predele mest, sestavljene iz Lego kock. V primerjavi z Minimundusom pa nas je navdušilo to, da je bilo v vseh mestih življenje - vozili so se avtomobili, tramvaji, vlaki, trajekti, potekale so poročne svatbe pred mestnimi hišami skupaj s poročno glasbo, psi si tekali po travniku za žogo ipd. Po ogledu Minilanda smo hitro odšli še v policijsko postajo v 3D labirint, kjer smo med ogledali iskali izgubljene predmete in hkrati pot na svobodo. Labirint smo zapustili 5 minut čez šesto, ko so se tudi vse atrakcije zaprle.

Ni nam sicer uspelo v celoti obiskati vseh atrakcij parka, a smo vseeno polni adrenalinskih spominov in prijetno utrujeni odšli proti avtu. Po poti do apartmaja smo obujali spomine in izmenjevali najljubšo atrakcijo vsakogar od nas. Še dodatno pa smo bili veseli, da nam je vreme služilo bolje kot je bilo napovedano in smo dan v Legolandu lahko preživeli brez odprtih dežnikov.

29. 4. 2019 – Ulm

Pot: Bubesheim – Leipheim – po AC do Ulma (izvoz Ulm-Nord) – čez železniške široke tire in mimo Ikee do starega dela mesta

V ponedeljek smo se okoli devete ure odpeljali proti Ulmu. Naš cilj je bila parkirna hiša v bližini glavne železniške postaje, a tam smo ugotovili, da ne gre za parkirno hišo in je parkiranje zelo drago. Zato smo se odpeljali drugemu parkirišču naproti, tokrat z več uspeha.

Parkirali smo v parkirni hiši Frauenstrasse. Tu smo bili le ovinek stran od glavnega trga Münster-platz in zelo hitro smo občudovali glavno znamenitost, cerkev Ulm (Münster Ulm) z najvišjim zvonikom na svetu. Po prvem slikanju in ogledovanju vseh lepih podrobnosti cerkvene zunanjosti, smo odšli v bližnji TIC (tik ob trgu) po zemljevid znamenitosti mesta (saj na spletu nismo našli dovolj natančnega). Ker pa so v ponedeljek, na dan našega obiska, vsi muzeji zaprti, se za nakup Ulm kartice ugodnosti nismo odločili. Tudi z raziskovanjem mesta od zunaj smo bili popolnoma zadovoljni. Kupili smo družinsko vstopnico za vzpon v cerkveni stolp in se podali 768 stopnicam naproti. Vzpon je potekal po zelo ozkem in ves čas zavitem hodniku s stalnimi večjimi in manjšimi odprtinami, kjer smo lahko spremljali našo višino. Ko smo prisopihali do približno polovice (za trenutek smo pomislili, da smo mogoče že na vrhu), smo prišli v sobo z razstavo različnih znanih cerkva po svetu. Na sredini sobe je bilo mogoče pogledati navzdol proti vsem 13 cerkvenim zvonovom. Samo si je natisnil spominski kovanec, nato pa smo se podali naprej navzgor. Pot je bila vse ožja (ali pa je bil le občutek tak) in še naprej zavita. Prišli smo do nove večje ploščadi, ki še vedno ni predstavljala vrha. Videli smo druge obiskovalce, da se vzpenjajo še naprej in to dejansko proti najožjemu delu cerkvenega vrha. Videti je bilo, da je do vrha res še malo, a smo pri tem končnem vzponu našteli še dobrih 200 stopnic. Na vrhu se je odprl res lep razgled na vse smeri mesta in okolice. Trud je bil poplačan. Bilo je res zelo malo prostora, šest obiskovalcev se nas je težko razvrstilo za razgled na vse smeri. Ko sta za nami prišla dva nova obiskovalca, sta se le s težavo umaknila toliko, da sva dva lahko zapustila vrh. Tudi spust je bil svojevrsten izziv, saj se nam je na čase že kar malo vrtelo od stalno zavitega stopnišča. Vzpon predstavlja res izziv in brez trme, močnih nog in zdravega srca ga ne bi uspeli osvojiti.

Ko smo stali spet na trdnih tleh na trgu, smo pregledali zemljevid mesta in naredili načrt našega ogled. Najprej smo odšli čez glavno cesto mimo sinagoge v četrt ribičev in strojarjev, kjer stojita tudi najbolj ukrivljeni hotel na svetu (Schiefes Haus) in najlepša hiša (Schönes Haus). Tudi okoliške hiše so skupaj predstavljale prav zanimivo drugačen mestni predel, od koder smo preko prehoda pod mestnim obzidjem prišli na sprehajalno pot na obrežju Donave. Veliko galebov in rac je uživalo na vodi, mi pa na sprehodu ob starem mestnem obzidju. Sprehodili smo se do naslednjega podhoda pri stolpu mesarjev in se na kratko povzpeli tudi na obzidje (po katerem je speljana sprehajalna pot). Pot smo nadaljevali proti mestni hiši z vodnjakom (Fischkastenbrunnen), od koder se je odprt pogled tudi na eni strani proti mestni knjižnici ter na drugi strani proti muzeju Ulm. Od tu smo odšli po glavni cesti proti galeriji umetnosti. Sprehodili smo se po ožji mestni ulici s trgovinami za stavbo in na drugi strani ceste je pred nami že stala evangeličanska cerkev. Tu smo naredili krajši postanek, nato pa smo se skozi naslednji prehod pod obzidjem spustili nazaj na obrežje in si ogledali vrt vrtnic (ki sedaj sicer niso cvetele, a je bil vrt kljub temu lepo urejen z drugim cvetjem in vreden ogleda). Nadaljevali smo sprehod ob Donavi do naslednje možnosti povratka na glavno cesto, kjer smo že stali v parku pred gosjim stolpom (Gänsturm). Prečkali smo glavno cesto, se spustili po stopnicah mimo vodnjaka in nato zavili po ulici desno. V kratkem smo že stali pri Einsteinovem vodnjaku in orožarno. Mimo le-te smo odšli skozi prehod in na levi strani videli četrt Na križu (Auf dem Kreuz Quarter), desno pa je bil prehod do glavne ceste s križiščem Willy-Brandt Platz.

Na avtomatu smo kupili skupinsko enodnevno vozovnico za tramvaj in se odpeljali v smeri Böfinger do živalskega vrta in Friederikovih vrtov. Tu smo se najprej sprehodili po parku, si ogledali tri jezera (Unterer Ausee, Mittlerer Ausee, Oberer Ausee), odšli na most čez Donavo ter uživali v mirni okolici. Na zadnjem, tretjem jezeru nas je presenetil vodomet, od tu pa smo odšli še v živalski vrt. Čeprav gre za manjši živalski vrt, nas je prijetno presenetil. Zanimiv akvarij, življenje Koralnega grebena, plazilci in živali tropskega podnebja so bile atrakcije, ki jih nismo pričakovali. Poleg notranjega ogleda so živali na ogled tudi zunaj, kjer nas je glasno pozdravljal pav in so nas veselo pozdravili poniji, nanduji in opice.

Po dobri uri smo zapustili živalski vrt in se s tramvajem odpeljali nazaj. Tokrat smo izstopili na postaji glavne železniške postaje, ki smo jo obiskali le z namenom opazovanja vlakov (v čemer vedno še posebej uživa naš najmlajši član). Tu smo si v Burger Kingu privoščili še pozno kosilo, nato smo se s tramvajem odpeljali nazaj do postaje Justizgebäude. Izstopili smo tik pred sodiščem in v bližini cerkve sv. Gregorja. Sledilo je še zadnje slikanje in le še kratka pot do naše parkirne hiše. Dan v Ulmu je prehitro minil, veseli pa smo bili še bolj, ker je vreme kljub slabi vremenski napovedi zdržalo vse do pol šestih, ko smo se že peljali proti apartmaju.

30. 4. 2019 – Augsburg

Pot:  Bubesheim – Denzingen – po AC Augsburga (izvoz Augsburg-Ost) – preko predela Lechhausen-West in Bleich and Pfärrle do starega dela mesta

Pred nami je bil predzadnji dan v Nemčiji in zunaj je lilo kot iz škafa. Tako smo se prvič podali v deževni dan, pri čemer nas je tolažila misel, da gremo v 45 minut oddaljeno mesto in se vreme zagotovo še lahko spremeni.

Parkirali smo v garažni hiši z izhodom tik pred Sinagogo. Odšli smo levo ob glavni cesti v smeri naslova za TIC in že takoj ugotovili, da je to mesto večje od Ulma. TIC-a na ciljanem naslovu nismo našli in striček Google nas je usmeril na drug naslov. Nadaljevali smo čez Konigsplatz, kjer je bilo veliko ljudi in tudi prometa, saj je lociran tik ob večji avtobusni in tramvaj postaji. Sledili smo smeri proti mestni hiši in pot nas je vodila že mimo nekaterih znamenitosti - cerkve St. Moritz in Weberjeve hiše, ki ima zunanjost poslikano s freskami. Na mestnem trgu z mestno hišo, stolpom z uro (The Perlachturm) in Augustusovim vodnjakom, smo našli tudi TIC. Hitro smo našli zemljevid mesta z znamenitostmi in odšli novemu mestu naproti.

Iz mestne trga smo prečkali glavno cesto in odšli v smeri področja Fuggerei. Na poti smo videli še cerkev in manjši vodnjak, nato pa smo v kratkem že stali pred rumeno hišo (za katero nam je kasneje prijazni domačin pojasnil, da gre za prvo hišo na področju Fuggerei, tj. najstarejša shema socialnih stanovanj na svetu, ki še danes deluje na enak način). Hkrati nas je tudi usmeril naprej proti Jakobovim vratom in naprej v ulico s številnimi stojnicami. Ideji smo res sledili in z Jakobove ulice pri Jakobovih vratih prečkali glavno cesto ter odšli v uličico Obere Jakobermauer s stojnicami. Spominjala nas je na večjo različico Ljubljanske tržnice, saj je bilo v ponudbi vse od hrane, posode in igrač do pregrešno dišečih sladic. Pot je vodila ves čas ob rečnem kanalu vse do novega križišča z glavno cesto. Prečkali smo ulico Oberer Graben in se po ožjih uličicah držali leve smeri ob vodi. Na ulici Am Schwall smo le-to prečkali in nadaljevali po še ožji ulici, tokrat je bila reka na naši desni strani. V kratkem smo prišli do velikega lesenega vodnega kolesa Schwallech, ki nas je sredi velikega mesta prijetno presenetil. Iz Schwibbogen-platza smo po ulici Spitalgasse prišli do Augsburškega muzeja lutk 'die Kiste' (kjer so ravno potekala gradbena dela) in se na kratko ustavili v majhnem in precej skritem vrtu za vodovodnim stolpom pri Rdečih vratih. Nadaljevali smo do Rdečih mestnih vrat in vodnega stolpa, se krožno sprehodili skoznje ter mimo gledališča na prostem. Sledili smo ulici Kirchgasse vse od Fuggerjevih kapel s cerkvijo sv. Ulricha in Afre. Tu smo najprej vstopili v kapelo, ki je res vredna ogleda. Nas je notranjost zelo pozitivno presenetila s svojo drugačnostjo in številnimi lepimi slikami ter okrasji. Nato smo vstopili tudi v cerkev, ki nas je še bolj presenetila. Najprej s svojo velikostjo, nato tudi s številnimi okrasji in majhnimi podrobnostmi. Spustili smo se pod glavni oltar in si ogledali sarkofaga Afre in Ulricha. Čeprav sta cerkev in kapela nekoliko oddaljena od starega dela mesta, je bilo vsekakor vredno prehoditi nekoliko več in si ju ogledati. Z Ulrichovega trga smo pot nadaljevali po Maksimilianovi ulici, kjer smo se sprehodili še mimo več lepih vodnjakov z bronastimi skulpturami, Fuggerjevih hiš in Damenhof-a ter Schaezler palače, kjer smo se na kratko sprehodili tudi po manjšem, skritem Schaezler vrtu s skulpturami. Sprehod po Maksimilianovi ulici nas je pripeljal nazaj do Merkurjevega vodnjaka in cerkve St. Moritz, ki smo jo videli že na poti pri iskanju TIC-a. Prečkali smo prometno cesto s tramvaji in na zadnji strani našli vhod v cerkev. Tokrat smo bili drugače presenečeni in smo ostali brez besed. Cerkev je bila bela in zelo minimalistično okrašena. Po vseh bogato okrašenih cerkvah, ki smo jih videli do sedaj, nas je ta prav šokirala. Šele kasneje smo doumeli, da cerkev predstavlja arhitekturni dragulj prav zaradi vse svoje beline. Odšli smo nazaj na mestni trg, kjer smo pot začeli. Odpočili smo si na klopi in preverili zemljevid znamenitosti, ki si jih še nismo ogledali. Od pomembnejših nismo videli le Mozartove hiše, ki je do jeseni zaprta, zato se za sprehod do nje nismo odločili. Sklenili smo, da bomo raje obiskali še živalski vrt.

Vrnili smo se do avta in se hitro odpeljali le nekaj kilometrov stran do Živalskega vrta Augsburg. Čeprav so bile naše noge že utrujene, smo sproščeno uživali preostanek dne med živalmi. Videli smo kar veliko morskih živali in ptic, ki jih v Ljubljanskem živalskem vrtu ni. Opazovali smo živali ravno v obdobju dvorjenja - racmani so se podili za racami, morski lev je na ves glas dvoril svoji izbranki, flaminga sta tiščala glavi skupaj, vidri sta skupaj lenarili na travi. Bobre smo našli v svojem brlogu iz vejevja in slone ravno med večerjo. Najbolj pa nas je presenetilo življenje ptic v tem živalskem vrtu, saj jih je veliko prosto letalo naokoli. Tako nam je tik nad glavami letela štorklja, ob poti se je ponosno bahal beli pav in dve čaplji sta druga drugo preganjali za hrano. Žal smo bili toliko pozni, da nekaj živali nismo videli zunaj, saj so že večerjale v svojih prostorih. Poleg tega tudi gostinske ponudbe ni bilo več na voljo, tako smo ostali brez poznega kosila.

Malce čez peto uro smo zaključili naš sprehod med živalmi in se sprehodili le čez parkirišče še do Botaničnega vrta Augsburg. Približno uro smo se sprehajali še med tulipani in različnimi drugimi nasadi. Najdlje smo se zadržali v Japonskem vrtu, zaradi katerega smo botanični vrt kljub pozni uri vseeno obiskali. Vrt je bil lepo urejen in zanimiva je bila izkušnja, ko smo iz vrta tulipanov že čez nekaj korakov stali v popolnoma drugačnem svetu – svetu rdečih javorjev, prehodov po skalah čez vodo, pogledov na manjše slapiče in značilne kamnite japonske hiške. Žal pa ni bilo urejenega kamnitega Japonskega vrta, katerega smo si želeli videti v ne miniaturni obliki. Botanični vrt smo zapustili prijetno utrujeni in polni lepih doživetij novega dne.

Skočili smo le še po večerjo, nato pa hitro proti našemu apartmaju. Tam smo zadnje atome moči namenili še obisku domačih živali (koz, kokoši, zajčkov in dveh ponijev) in kratki igri namiznega nogometa.

1. 5. 2019 – Jezero Chimsee

Pot: Bubesheim – Denzingen – po AC mimo Augsburga, okoli Munchna, mimo Rosenheima – izvoz iz AC Bernau am Chimsee – Prien am Chimsee – mimo Salzburga in Beljaka (A) – predor Karavanke (SLO) - Kranj

Zadnji dan smo pričeli s pakiranjem in pripravami na odhod proti domu. Seveda se nismo odpeljali naravnost domov, ampak smo imeli v načrtu še postanek na jezeru Chimsee, obisk dveh otokov in še enega gradu kralja Ludvika II.

Okoli pol devetih smo zapustili naš apartma Gästehous Kirchenbauerhof in okoli pol enajstih smo že parkirali v kraju Prien. Nismo uporabili enega od šestih označenih parkirišč (P1-P6), ampak smo parkirali malo pred avtobusno in železniško postajo. Le kratek sprehod nas je ločil od železniške postaje, kjer so nas za nakup kart za Chiemsee bahn oz. starodobni Chimsee vlak usmerili v podhod ter na drugo stran tirov. Kupili smo kar kombinirano karto za vlak in vožnjo z ladjo do obeh otokov. V kratkem smo že sedeli na vlaku (odhodi so vsako uro) in se ob zvokih stare lokomotive, piskih in opozorilnem cingljanju na prehodih čez cesto, peljali proti jezeru. Vožnja je trajala slabih 10 minut, njegova postaja pa je bila tik ob pomolu. Odhiteli smo s postaje in že čez nekaj minut ujeli tudi odhod ladje. Na njej je bila že velika gneča, a so na srečo še sprejemali potnike. Približno 15-minutno vožnjo smo preživeli kar v stoje, kar pa nas ni prikrajšalo za razglede po jezeru in čudoviti gorati okolici, oviti v sneg.

Po prihodu na otok Herreninsel smo najprej kupili vstopnico za ogled palače, do vstopa smo imeli na voljo dobro uro in četrt. Sprehodili smo se do nasada dreves na dvorišču Avguštinskega samostana z muzejem in si tam ob nasadu dreves na hitro privoščili malico ter uživali v lepem razgledu na jezero. Sprehodili smo se okoli muzeja in prišli do starejšega kmetijskega poslopja, od koder smo krenili proti obali, kjer je stala kapela sv. Križa. Vrnili smo se k muzeju, kjer smo prej zgrešili nekdanjo cerkev sv. Marije in ostanek nekdanje katedrale (ehemalige Inseldom). Od tod smo kar hitro stopili na pot proti kraljevi palači. Pred nami je bila dolga makadamska pot, kjer smo si za trenutek zaželeli sence okoliških dreves. Po približno 20 minutah smo prišli do Apollonovega vodnjaka, ki je manjši in nedokončan. Pogled v desno nam je ponudil razgled na Veliki kanal, pogled na levo nam je ponudil razgled preko celotne »zelene preproge« na še nekoliko oddaljeno kraljevo palačo Herrenchiemsee. Sprehodili smo se do začetka kanala, prečkali travnato površino in po desni sprehajalni poti ob zelenici odšli proti kraljevemu vrtu. Tu sta nas pričakala dva manjša vodometa s cvetličnimi nasadi. Osrednji Latonin vodnjak z ljudmi, krokodili in želvami so žal renovirali, krajši vzpon po stopnicah pa nas je nagradil s pogledom na dva velika, čudovita vodnjaka, ki sta bila ravno sedaj obogatena s številnimi vodnimi curki. Levi je vodnjak Slava in desni je vodnjak Usoda. Morali smo si vzeti nekaj časa za slikanje, čeprav smo že skoraj da zamujali naš voden ogled po palači z angleškim vodičem. Po ogledu nekaj soba je žal Podi v torbi zalajal in tako vzbudil pozornost vodičke. Že v naslednji sobi je pri nas stala varnostnica, ki je vztrajala, da zapustim ogled. Tega nismo želeli in v kratkem nam je nadrejena predstavila ustrezen prostor za Podija za čas našega obiska palače. Tako smo Podija odpeljali v velik pasji boks v gozd ob palači in se vrnili na ogled z novo skupino. Palača, katere ideja je bila kopija francoske palače Versailles, je res vredna ogleda. Koliko pozlačenih okrasij, čudovitih lestencev, okrasja po stenah, sploh je težko opisati vse kar navdušuje (105 metrov dolga soba ogledal ali najdražja soba, spalnica kralja). Zagotovo si bo vsak izbral svoj najljubši ali najlepši del palače, tudi otroci.

Po približno pol urnem ogledu smo se sprehodili nazaj proti pomolu, kjer smo spet imeli srečo z ladjo in se že v kratkem peljali proti naslednjemu otoku. Manjši otok Fraueninsel je znan po ženskem samostanu. Sprehodili smo se okoli njega, si ogledali cerkev in za njo Karolinško kapelo. Ker je bil za nami že dolg dan, pred nami pa še vožnja domov, se na druge dele otoka nismo sprehodili. Na kratko smo uživali na pomolu ob račkah z mladičem, nato pa smo se z naslednjo ladjo, čez eno uro, odpeljali nazaj proti Prienu.

Tokrat je bila vožnja nekoliko daljša, saj smo se najprej ustavili še na otoku Herreninsel in šele nato odpluli proti Prienu. Ladja je bila večja in gneče tokrat ni bilo, zato smo na ladji lahko sedeli in za konec našega potovanja po Nemčiji uživali v toplih sončnih žarkih. Ob izhodu z ladje smo morali prvič pokazati tudi naše vozovnice, nato pa smo ponovno odhiteli na Chimsee vlak, ki je že čez nekaj minut odpeljal nazaj proti železniški postaji. Po več kot šestih urah raziskovanja lepot jezera Chimsee smo se odpeljali proti Sloveniji. Doma smo bili po približno 12-ih urah odhoda iz našega apartmaja v Nemčiji.

Povezani prispevki

• Salzburg
• Salzburg, Mannheim, Heidelberg

Zanimivosti

Nemčija je država, ki leži v osrednjem delu Evrope in ima največ prebivalcev v Evropski uniji. Poznana je po številnih znamenitostih in naravnih lepotah, njenih 38 znamenitosti se uvršča tudi na seznam Unescove svetovne dediščine. Pokrajina Bavarska je še posebej znana po t.i. pravljičnem kralju (tudi labodjem kralju) Ludviku II. Bavarskem, ki je dal sezidati dva veličastna gradova Neuschwanstein (velja za najbolj fotografirano zgradbo na svetu, ki je Walt Disneyja navdihnila za podobo gradu v zgodbi o Trnuljčici), in Herrenchiemsee (veličastni grad na Chimsee jezeru, ki velja za nemški Versailles) ter dvorec Linderhof (znan po mehanizmu »mizica, pogrni se«). Veliko nemških mest je povezanih z velikani človeške kulture, kot so Bach, Beethowen, Wagner, Mozart (rojstno mesto Leopolda Mozarta je Augsburg), spet druga mesta so vredna obiska zaradi znamenitosti svetovnega obsega npr. mesto Ulm je znano po cerkvi z najvišjim zvonikom na svetu in kot rojstni kraj Alberta Einsteina. Ne gre pa pozabiti tudi na številne zabaviščne parke, med katerimi je zagotovo najbolj poznan Legoland.

Ulm je mesto s približno 120.000 prebivalci in leži ob reki Donavi v nemški zvezni državi Baden-Württemberg. Predstavlja samostojno mestno okrožje in administrativni sedež okrožja Alb-Donau. Mesto je bilo ustanovljeno okoli leta 850 in kot bivše svobodno cesarsko mesto velja za bogato s tradicijo in zgodovino. Mesto ima zelo staro trgovsko tradicijo (sega v srednji vek) in dolgo zgodovino industrializacije (najpomembnejši sektor predstavlja klasična industrija). Leta 1850 je bila ustanovljena železniška postaja, leta 1967 pa univerza Ulm, ki ima tu svoj sedež še danes.

Augsburg leži v regiji Swabia. Je mestno okrožje in s 300.000 prebivalci predstavlja tretje največje mesto na Bavarskem. Hkrati predstavlja tudi tretje najstarejše mesto v Nemčiji, ki so ga leta 15 p.n.št. ustanovili Rimljani kot mesto Augusta Vindelicorum. V obodobju let 1276 do 1803 je bilo to svobodno cesarsko mesto in dom patricijskih družin Fugger in Welser (pomembni za evropsko bančništvo v 16. stol.). Augsburg je pomembno univerzitetno, industrijsko in visoko tehnološko mesto. Leta 2018 ga je Bavarska vlada priznala kot metropolo.

Legoland Deutschland je 43,5 hektarov velik Legoland park v južni Nemčiji v kraju Gűnzburg. Gre za četrti Legoland park, a prvi v Nemčiji. Odprli so ga leta 2002 in je eden od štirih najbolj popularnih tematskih parkov v Nemčiji. Poleg številnih atrakcij v različnih tematikah je v njem predstavljenih tudi več svetovnih rekordov, kot so največja Lego kocka (2005), največja Lego cvetlična gredica (2007), najvišji Lego stolp (2010) in največji Lego mozaik (2011). V letu 2008 se je tik ob parku odprla tudi prva Legoland počitniška vas, ki omogoča nastanitev v počitniških hiškah, sobah (tudi tematskih) in kampih. Leta 2011 in 2012 je ta park prejel nagrado Nemški najbolj otrokom prijazni tematski park, leta 2012/2013 pa Najboljši družinski zabaviščni park.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik