Potovanja

Potopis

23. 6. 2007 - Prihod in nastanitev v Metajni

S tremi avtomobili smo že ob povsem človeški jutranji uri, pardon nečloveški nočni uri, petnajst minut pred tretjo uro zjutraj, odrinili proti Kranju, od tam pa mimo našega velemesta proti Ilirski Bistrici in nato proti morju. Na Reki smo naredili prvi postanek in se ob pogledih na morje naužili tudi avtomobilskih hlapov. Naslednji postanek smo naredili na zloglasni Jadranski magistrali, kjer se nam je odprl čudovit razgled na otoke.

Po dobrih štirih urah vožnje smo se postavili v vrsto za trajekt, ki vozi na relaciji Prizna – Žigljen. Na srečo so nam na proti prišli kar trije trajekti, tako da smo že nekaj minut čez pol osmo uživali v vetru in vožnji po morju. Otok Pag je Luka presenetil s svojo goloto. Po dvajsetih minutah potovanja smo prispeli do Metajne in našli naše domovanje za naslednjih sedem dni.

Lastnika apartmaja, starejši par, sta nam razkazala naše nadstropje, tri sobe s po tremi posteljami, kopalnico, stranišče in kuhinjo. Na voljo smo imeli tudi balkon in hladilnik. Sam apartma ni imel klime, zato je toliko bolj prav prišla miza s streho iz vinske trte ter obala, ki se je nahajala slabih devet korakov pod hišo.

Prvi dan smo preživeli v kopanju in načrtovanju izletov za naslednje dni.

24. 6. 2007 - Dan na plaži, zvečer obisk Novalje

"Zasebna" plaža je v tedanji vročini prišla zelo prav. Kristalno čista voda, ki pa nam jo je ob obali uspelo malce umazati, bi bila odlično hladilno sredstvo, če ne bi bila tako topla. Drugi dan dopusta smo tako preživeli na plaži, uživali smo v kopanju in sončenju, opoldan pa smo se pred vročino umaknili v senco vinske trte, kjer nam je Tomaž spekel kosilo. Popoldan, ko se je sonce spustilo malce nižje po nebu, je prišel na vrsto pikado. Ker nas vročina in plavanje nista dovolj utrudila, smo se zvečer odpravili še v Novaljo, da bi videli, kako se ljudje tu zabavajo. Mi smo si svojo zabavo našli na avtomobilčkih, kjer se nas je po sedem na enkrat zapodilo proti vsem ostalim revežem, ki so se ravno takrat znašli na prizorišču. Sledil je še sprehod po promenadi, s sladoledom, barantanjem na tržnici in pijačo. Po prihodu v apartma sva z Bubiko poskusila izkoristiti zanimivo svetlobo lune in uličnih luči za fotografije.

25. 6. 2007 - Plaža Ručica

Ker je naš kuhar prišel tako kot mi na dopust, ga je želel danes izkoristiti v vseh pogledih. Tako smo se po plavanju namesto v senco vinske trte, kjer smo imeli naš jedilni kot, odpravili proti plaži Ručica, kjer stoji tudi ribiška koliba, kjer pripravljajo kar dobre morske jedi. Žal pa niso le dobri kuharji, so tudi dobri matematiki, tako da je bil tudi račun kar precej visok. Pred kosilom smo si ogledali tudi ulovljeno hobotnico, ki se je sušila pred kuhinjo, po kosilu pa znano plažo Ručica, ki pa na nas ni napravila prevelikega vtisa – pač lep zaliv, z veliko peska, sonca in preveč turisti. Ko smo se vrnili domov, nam polni trebuhi niso dopuščali kaj dosti dodatnih aktivnosti, le ležanje z občasnim namakanjem v vodi.

26. 6. 2007 - Oblačno vreme, izlet in prvi sončni zahod

Zaradi oblačnega vremena smo se začasno odpovedali kopanju. Odpravili smo se proti borovemu gozdičku, ki se skriva na drugi strani zaliva. Pot se vije ob obali in je ravno prav razgibana, da nam ni bilo dolgčas. Na začetku je asfaltirana, nato preide v makadam in nas na koncu pripelje do svetilnika in borovega gozdička. Ob pogledu na to lepoto sem dobil domotožje, pravzaprav Premanturotožje. Pot se sicer še nadaljuje in bi nas verjetno na koncu pripeljala do plaže Ručice, ki smo jo spoznali prejšnji dan. A mi smo se odločili, da bi bilo boljše kaj dobrega pojesti, zato smo se vrnili domov.

Po vrnitvi iz izleta nam je naš kuhar v zabavo na obisk povabil celo jato galebov. Pričel je namreč čistiti ribe, galebi pa so se zbrali, da bi si razdelili ostanke našega kosila. Fotoaparati so kljub oblačnemu vremenu zabeležili kar nekaj lepih posnetkov. Za kosilo smo tako na žar položili nekaj brancinov in urad, ki smo jih dopolnili z pečeno zelenjavo.

Ker je minil že lep kos dopusta, z Bubiko pa nisva naredila še niti ene slike sončnega zahoda, se je ona podala kar na balkon in v objektiv ujela še zadnje sončne žarke. Tako smo nekako poživili sivi album slik tega dne.

27. 6. 2007 - Vzpon na bližnji hrib

Tudi današnji dan ni zaznamovala huda vročina, zato smo se podali na bližnji hrib, ki se je dvigal kakih 150 m nad morjem. Pot je bila kamnita in kljub hladnejšemu dnevu vroča, na vrhu pa smo bili prav hitro v primerjavi s hribi, ki smo jih navajeni doma. Razgled z njega je bil čudovit, pobližje pa smo si ga ogledali tudi z daljnogledom. Seveda je bilo slikanje vse čudovite okolice, tudi Metajne, nujno. Da pa se nismo vrnili po isti poti, smo odšli bolj ali manj po brezpotju in hodili po drugi strani hriba. Obenem smo srečali še „hišico“ v drevesu ter kmalu prispeli do kamnite opazovalnice, tik nad pečino. Spust v "dolino" je bil zelo hiter in po slikanju smo bili v nekaj minutah že nazaj v Metajni. Preostanek dneva je zaznamovalo ležanje na ne več tako vročem soncu.

28. 6. 2007 - Obisk mesta Pag in dveh plaž

Ker se je dopust počasi bližal koncu, smo se morali igrati tudi prave turiste - obiskali smo mesto Pag. Sprehodili smo se po starem delu mesta in si s sladoledom v rokah ogledovali njegove znamenitosti. Čeprav je stari del mesta precej majhen, pa nosi v sebi duh starega sredozemskega mesteca z ozkimi ulicami, belimi trgi in majhnimi trgovinicami. Privoščili smo si celo oddih s pijačo ter obiskali mestno tržnico, kjer smo se oskrbeli z zelenjavo.

Ko smo se odpravili nazaj proti Novalji, smo se ustavili še na razgledni točki, od koder smo si Pag lahko ogledali iz ptičje perspektive. Naslednji postanek je bila še plaža Čista. Ker smo si ravno ogledovali plaže, smo se zapeljali še proti zloglasnim Zrčam, ki pa vsaj name niso pustile kakšnega pretiranega vtisa. Bubika pa je imela preveč dela s Podijem, ki je pričel šepati. Ko si je pozdravil, kar ga je zapeklo oziroma zabolelo, smo odkrili, da stojimo prav na našem imenu. Na parkirišču pred boksom, kjer smo parkirali avto, je na tleh namreč pisalo "BUBI".

Za kosilo smo imeli zelo dobro pico, pripravljeno v vaški gostilni, sledilo pa je kopanje in večerja, po kateri sva z Bubiko odhitela proti koncu vasi, da bi ujela sončni zahod. Pogoji za slikanje so bili idealni, lokacija tudi, zato je kar nekaj fotografij uspelo. Hkrati sva se zapletla še v pogovor z lastnikoma parcele, na kateri sva fotografirala, tako da sva izvedela še nekaj lokalnih "čenč".

29. 6. 2007 - Lenarjenje

Predzadnji dan našega bivanja na Pagu smo izkoristili za lenarjenje. Benegalije mlajši so nas zapustili, saj so odšli na vožnjo s prijateljevim gliserjem, mi pa smo se zabavali kar s plavanjem in večernim sprehodom do kapelice. Sončni zahod je bil čudovit, žal pa smo ga večino zamudili, saj smo opazovali izgubljene mlade kozice in kozličke ter Podija, ki je bil nad njimi popolnoma navdušen in se je hotel na vsak način igrati z njimi, one pa so ga le opazovale z varne razdalje.

30. 6. 2007 - Iz Metajne v Premanturo

Zadnji dan Paga smo imeli pravo modno revijo na pomolu. Pripravile so jo naše mlade manekenke in napovedovalke hkrati. Uradni fotograf dogodka je bil mojster Bubi, ki je v rokah držal slavni Bubikin fotoaparat. Naredili smo še nekaj skupinskih slik, se poslovili od prijaznih gostiteljev ter se malo čez četrto uro popoldan odpravili na celino. Vožnja proti Reki je bila bolj naporna kot (v obratni smeri) proti Prizni, saj smo morali stalno prehitevati počasne avtodome in prikolice. Vseeno pa se nam je uspelo pred Reko izgubiti in pristali smo na stari obvoznici, ki vodi skozi industrijsko cono. Pot se je tako še malo podaljšala. Bubiji smo se tu tudi ločili od ostale skupine in zavili proti Učki. Skozi omenjeni tunel smo se peljali prvič in bili presenečeni nad njegovo urejenostjo. Sledil je Istrski Y, ki nas je pripeljal prav v Pulo. Med potjo smo uživali v barvah neba in pokrajine. Iz Pule je le še kakih dvajset minut do našega cilja – Premanture, kjer sta nas že pričakala mama in ata.

Sledil je še pogovor s sosedi in ura je bila polnoč.

1. 7. 2007 - Kopanje pri svetilniku in odhod domov

Z mamo in atom smo se odpravili na nam dobro znano plažo blizu svetilnika. Morje je bilo razburkano in zelo prometno, ali pa se nam je samo tako zdelo, saj smo bili navajeni miru in tišine iz pred vetrom dobro zavarovanega zaliva Metajne. Dan je kar prehitro minil, saj smo se po kosilu in popoldanskem počitku, kjer je Bubi končno prebral zbrane dogodivščine Sherlocka Holmesa, odpravili proti domu. Ponovno smo se peljali po Istrkem Y in okoli devete ure zvečer zagledali rodni Kranj. S tem smo tudi zaključili naš prvi del dopusta.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Zanimivosti

Otok Pag je eden od največjih Jadranskih otokov (z 285 km2 je peti po velikosti), z 270 km razčlenjene obale pa je otok z najdaljšo obalno linijo na Jadranu. Je dolg in ozek otok, ki se razprostira ob Velebitskem kanalu vzporedno s celinsko obalo. Jugozahodna obala otoka je nizka, severovzhodna pa strma in visoka. Je prepoln zalivov in rtov (največji paški zaliv obkroža kar 20 km peščenih plaž) ter hkrati tudi najmanj poraščen otok na Jadranu, saj največjo redkost predstavljajajo prav drevesa. Po njem raste aromično rastlinje, na katerem se pasejo ovce in s tem dajejo značilen okus paškemu siru in jagnjetini. Na otoku že vrsto let pridelujejo sol, stari način pridobivanja soli pa si lahko ogledamo še danes. Že nekaj stoletij se neguje tudi paška čipka, ki vsaka zase predstavlja poseben unikat. Najstarejše mesto na otoku je mesto Pag, katerega so v podobi, kakršnega poznamo danes, začeli graditi leta 1443 pod načrti hrvaškega renesančnega kiparja Jurja Dalmatinca. Enostaven dostop na otok omogoča most, ki se nahaja na najbolj vzhodni točki otoka.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik