Hribi

Potopis

Iskanje markacij in ugotavljanje poti naju je precej psihično utrudilo, tako da sva še težje hodila. Na srečo pa je pot speljana po gozdu, ki nudi super senco in kljub strmini hoja ni tako težavna (še najbolj „težijo“ muhe, ki so naju spremljale na vsakem koraku do vrha). Kar nekaj časa sva hodila po serpentinah, sredi gozda sva srečala tudi Andrejevo klop (v spomin na bivšega lastnika koče na Češki koči), katera, verjamem, marsikateremu planincu nudi prijeten počitek v senci.

Drugi del poti pripelje ven iz gozda ter odkrije čudovite poglede na gore, njihove stene in vrhove, ostanke snega, žal pa tudi pripekanje sonca. Kljub vročini so hojo lajšale številne rože in metulji. Pot je vodila tudi po predelih z nekaj klini in zajlami, sledil je še vzpon po leseni lestvi, katere vrh razprostira nov pogled (kot skozi okno). Še nekaj ovinkov bolj lahkotne hoje, zvok in pogled na majhen slap, nekaj korakov prečkanja snežne površine, in že sva stala pred kočo, ki je prav skrita v naravi in se je pred nama pojavila precej nepričakovano. Okrepila sva se s tekočino in sadjem, se razgledala po čudoviti okolici in jo dokaj hitro mahnila naprej na pot proti Koči na Ledinah, do katere je predvidene hoje eno uro.

Pričakovala sva sicer težavno pot z zajlami in klini, a ustavil naju je približno 2-metrski spust po snežni odeji na predelu imenovanem Rdeče žrelo. Že pogled nanj je bil dovolj, da človeka zvije v želodcu. Bubi se je že spustil skoraj na drugo stran, sama pa nisem zbrala tega poguma. Bolj ko sem gledala spust in nadaljnjo pot, bolj me je bilo strah. In prvič sva zaradi tega skrajšala izlet in rajši obrnila nazaj, kot da bi izzivala nesrečo. Tako sva se vrnila nazaj na Češko kočo in si tam privoščila daljši oddih na soncu in lepi okolici. Oblaki na vrhovih so se vse bolj zbirali, naju pa je čakal še lažji del poti – spust nazaj v dolino. Pri povratku sva srečevala še precej pohodnikov, kar je upočasnjevalo najino hojo, a sva postanke izkoristila še za zadnje poglede na lepe kraje.

Žal nama ni uspelo priti do predela, kjer rastejo lepi čeveljci, katere sva želela videti. Kljub skrajšanju poti, pa je bil izlet lep – precej rož, veliko metuljev, žal še več muh, a okolica vredna ogleda. Upava, da nama načrtovana pot uspe v času, ko sneg ne bo več oteževal poti.

Povezani prispevki

• Po Jezerskem
• Ponovno na Jezerskem

Dostop

Nekaj minut vožnje naprej od Planinskega jezera na Jezerskem, sva v prijetni gozdni senčki parkirala avto in se podala na pot. Sledila sva prvima dvema markacijam, nato pa se je pot končala. Odnesel jo je plaz, drevesa so ležala vse povprek, pod njimi je ležal še sneg. Slabe pol ure sva se trudila prečkati to razdejanje, a nama ni uspelo in sva že obrnila nazaj proti avtu. Na najino srečo pa je mimo pritekel domačin, ki nama je pokazal pot okrog podrtih dreves in naju usmeril na markirano pot proti Češki koči.

Zanimivosti

Češka koča se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah na nadmorski višini 1543 m. Koča stoji na ovalni krnici Spodnje Ravni pod severnim ostenjem Grintovca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne. Zgradila jo je Češka podružnica SPD v Pragi, po kateri je koča dobila tudi ime. Odprta je bila 26. julija 1900, nato je bila prenovljena in posodobljena v začetku 70-ih let 20. stoletja, a je pri tem ohranila slog češkega ljudskega stavbarstva. Oskrbnik koče je Tone Karničar, bratranec slovenskega ekstremnega smučarja Dava Karničarja.

Češka koča je najlažje dostopna s smeri Planšarskega jezera na Jezerskem (2 h). Predstavlja izhodišče za bolj zahtevne ture na Kočno (2540 m) po Kremžarjevi poti (3 h 30 min), Grintovec (2558 m) čez Mlinarsko sedlo (3 h), Skuto (2532 m) čez Mlinarsko sedlo ter čez ali pod grebenom Dolgega hrbta (4 h) in Vrata (1802 m) v pol ure.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik