Izleti

Potopis

Tokratni izlet smo pričeli z okrnjeno zasedbo, saj smo našega vodiča pobrali šele v Izoli. Zaradi tega „obvoza“ naše popotovanje po obalnih mestih ne sledi običajnemu redu.

Po prihodu v Izolo nas je pozdravila srednje močna burja. Surfarji so se je sicer razveselili, mi pa prav nič. Odmor za jutranjo kavico smo tako pričeli kar v stanovanju našega kolega in tokratnega vodiča Jureta. Ko se je veter malo umiril, smo se odpravili na raziskovanje starega dela mesta. Pot nas je vodila mimo Trga padlih proti cerkvi sv. Mavra in nato proti obali. Tam smo našli zavetje pred še vedno močno burjo. Z glavnega pomola smo si lahko ogledali lep del Izole. Sledil je sprehod po ozkih primorskih uličicah in povratek k avtomobilu.

Odpeljali smo se prek Markovca proti Kopru in nato proti Ankaranu. Ogledati smo si želeli znane školjčne sipine pri Ankaranu, a nam je visoka voda zaprla nam znani prehod do sipin. Tako smo ogled te znamenitosti preložili na naslednji obisk.

Želeli smo si ogledati Debeli rtič. Zaradi zgodovinske zaprtosti ga nihče od nas še ni videl in se sprehajal po njem. Tako nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Na začetku smo pot iskali ob zdravilišču, a nas ta ni pripeljala daleč. Pravo pot smo našli na območju zasebnih vinogradov, a smo zaradi močnega vetra žal tudi ta, kakih deset minut dolg, sprehod do rta preložili na naslednji izlet na Primorsko.

Pred burjo smo se umaknili v Koper, kjer smo si ogledali del starega dela mesta. Pričeli smo na Ukmarjevem trgu in nadaljevali po Kopališkem nabrežju do razgledne točke na Luko Koper. Od tam se nam je odprl lep razgled na samo luko (ki takrat žal ni gostila ladij velikank), pa tudi na Debeli rtič. Sledil je ogled Titovega trga z glavnimi znamenitostmi: Pretorsko palačo, Ložo, Armeriao in Foresterio. Na lov za lepimi posnetki smo se podali po ozkih koprskih uličicah in prispeli do Prešernovega trga ter Da Pontejevega vodnjaka. Želodci so nas vlekli proti parkirišču, tako da smo s tem ogled največjega slovenskega obmorskega mesta zaključili.

Podali smo se proti Žusterni, kjer smo pomirili naše želodčke v piceriji in žar restavraciji. Plošča za dve osebi je bila ne samo nesramno dobra, ampak več kot dovolj za tri lačne odrasle jedce in majhnega psa. Samo se je tokrat odrekel mesnim jedem in vztrajal pri svojem vegetarijanskem krožniku.

Zaradi pozne ure, mraza in vetra smo pohiteli proti naši zadnji postaji – Strunjanu. Te dni je v Strunjanu potekal praznik kakijev, ki smo si ga želeli ogledati. Parkirišča so bila zaradi omenjenega praznika polna in redarji so nas preusmerili proti travniku v bližini. Sprehod proti Strunjanu je pregnal popoldansko zaspanost. Žal pa nas je na glavnem mestu prazničnega dogajanja čakal zgolj prireditveni šotor in štiri neskončno dolge vrste. Poleg stojnic, ki smo jih lahko prešteli na prste ene roke, ni bilo v šotoru nič zanimivega. Rajši smo se odpravili lovit zadnje sončne žarke na obalo in se sprehoditi po nasipu. Na poti nazaj smo si za domov privoščili še nekaj zrelih kakijev.

Povratek proti domu je potekal po že znani obalni cesti proti Kopru. V Izoli smo se poslovili od našega vodiča. Po prihodu v Koper smo se priključili na avtocesto, po kateri smo kljub polni cesti dokaj hitro prispeli na rodno Gorenjsko.

Povezani prispevki

• Izola – Krajinski park Strunjan – Forma viva Portorož

Dostop

Po primorski avtocesti smo prispeli v Koper, od koder smo po obalni cesti prispeli v Izolo. Avto smo pustili na enem izmed označenih (in plačljivih) parkirišč ob centru in si peš ogledali stari del Izole. Sledil je povratek v Koper, kamor smo se namesto po obalni cesti odpravili prek razgledne ceste prek Markovca (Monte San Marco). Avto smo pustili na označenem parkirišču pred Staro Luko. Del parkirišča je plačljiv, na neurejenem delu pa je parkiranje brezplačno. Pot smo nadaljevali po obalni cesti prek Žusterne, kjer smo si privoščili kosilo, do Strunjana. Zaradi praznika kakijev so bila strunjanska parkirišča polna, redarji so nas usmerili na bližnji travnik, kjer smo lahko brezplačno parkirali avtomobil. Po isti cesti smo se vrnili v Izolo in po obalni cesti ponovno proti Kopru. Od tam smo se po avtocesti vrnili domov.

Zanimivosti

Na zahodnem delu Slovenije leži pokrajina Primorska. Ime izhaja iz obdobja Habsburške monarhije, ko se je med leti 1813 in 1918 pokrajina imenovala Avstrijsko primorje. Danes se Primorska deli na Goriško in Slovensko Istro, statistično pa na Goriško, Obalno – kraško in Notranjsko – kraško regijo. Pomembnejša mesta so Nova Gorica, Koper, Izola, Ajdovščina, Tolmin, Sežana, Bovec in Idrija.

Koper je največje mesto ob slovenski obali. Šteje malo pod 24 tisoč prebivalcev. Poleg slovenščine je tu uradni jezik tudi italijanščina. Mesto je znano po mednarodni luki Luka Koper. Območje je bilo poseljeno že v paleolitiku in neolitiku, znana pa so tudi najdišča iz rimskih časov. V 8. stol. se je v te kraje pričelo naseljevati slovansko prebivalstvo. V srednjem veku, natančneje leta 932, se je Koper povezal z Benečani, ki so skrbeli za varnejšo plovbo. Leta 1186 je postal svobodna komuna, leta 1208 so mu gospodovali istrski mejni grofje in za njimi oglejski patriarhi, ki so ga poimenovali Caput Histriae (glava Istre). Leta 1279 je prešel pod Benečane in se pod njihovim okriljem razvil v gospodarsko in upravno prestolnico Istre. Zaradi ugodne otoške obrambne lege je uspešno tekmoval z bližnjim Trstom. Njegova moč je pričela upadati po propadu Beneške republike konec 18. stol. in izgradnji železnice Dunaj – Trst. Ponoven vzpon se je pričel po 2. svetovni vojni, ko se je pričela razvijati luka, Koper pa je dobil tudi železniško povezavo. Sedaj si je v Kopru vredno ogledati Pretorsko palačo, Ložo in stolniško cerkev na Titovem trgu, Da Pontejev vodnjak na Prešernovem trgu, trg Brolo, Ribiški trg s samostanom in cerkvijo, Čevljarsko ulico ter mestna vrata Muda.

Izola je eno izmed pomembnejših slovenskih obalnih mest. Leži med mestoma Piran in Koper. Na mestu sedanje Izole je bilo nekdaj rimsko pristanišče Haliaetum. V pisnih virih se Izola prvič pojavi leta 972, ko jo je cesar Oton I. Veliki izročil v fevd. Še pred letom 977 je postala last oglejskih patriarhov. Med letoma 1280 in 1787 je bila pod beneško oblastjo. Za kratek čas je postala last slavnega Napoleona, po njegovem porazu pa je padla pod avstrijsko oblast. Po 1. svetovni vojni se je priključila Italiji, po 2. pa Jugoslaviji. Staro mestno jedro se nahaja na nekdanjem otoku, ki je sedaj z nasipom povezan s kopnim. Poleg ribištva sta se hitro razvili tudi industrija in turizem.

Strunjan je razloženo obalno naselje. Leži ob strunjanskem zalivu, v dolinici Strunjanskega potoka, med Izolo in Piranom. Turistično je manj razvit od bližnjega Portoroža, zato ga obiskujejo pretežno turisti, ki si ne želijo trušča masovnega turizma. Prebivalci se poleg s turizmom ukvarjajo še s sadjarstvom in vinogradništvom. Del območja je zaščiten kot Krajinski park Strunjan. Glavne znamenitosti so drevored pinij ob glavni cesti Koper – Sečovlje, flišni klifi, Strunjanske soline, Stjuža (laguna), naravni rezervat Strunjan. V Strunjanu letno prirejajo tudi praznik kakijev.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik