Kolo

Potopis

Čeprav vreme ni bilo zjutraj prav prepričljivo, smo se vseeno odločili za kolesarski izlet. S kolesi po Ljubljanskem barju smo se želeli odpraviti že večkrat, a nas je pot vedno odnesla drugam. Danes pa smo se v presenetljivo vetrovnem vremenu (za kar smo bili na srečo opremljeni) odpeljali izpred trgovskega centra Ižanki naproti.

Z veseljem smo ugotovili, da ima začetek te zloglasne ceste novo kolesarsko stezo, na kateri smo se počutili precej varno. Ko pa smo se pripeljali do konca naselja, se je steza zaključila in nekaj sto metrov smo se vozili po tej nevarni cesti, nato pa smo na srečo lahko zavili desno na travniški kolovoz. Hkrati smo se spustili tudi nekoliko pod nivo cestišča v zavetje pred vetrom. Tu smo stran od prometnice uživali v miru in naravi, ki je na vsaki strani kazala svojo podobo in barve.

Po krajši vožnji po polju smo ponovno prišli na stransko asfaltirano cesto, ki nas je peljala skozi Iško Loko. Tu smo se na koncu vasi razveselili, da smo v svojem domu na vrhu električnega droga lahko opazovali družino štorkelj z dvema mladičema. Naredili smo nekaj slik, nato pa smo jih pustili v svojem miru in se odpeljali naprej.

Kmalu zatem smo se peljali mimo Iške kapele ob cesti in že smo prispeli v Ig. Na sredi naselja smo se peljali mimo cerkve sv. Martina in se ustavili pri skulpturi z vodnjakom ob občini. Ogledali smo si zanimivo slikovito pot 15 najbolj strupenih gob pri nas. Nadaljevali smo po glavni cesti v smeri Ižanskega gradu, danes zaporov na Igu, in naprej vse do vasi Staje. Zavili smo levo proti gozdu in si tik pred njegovim začetkom ogledali Staje, rimskodobni nagrobnik Stari dede. Nato smo se vrnili nazaj na cesto in nazaj v smeri Iga, od koder smo se usmerili levo proti konjušnici. Tu smo naredili krajši postanek z malico in si ogledali nekaj lepih konjev.

Potem smo se odpeljali naprej v smeri vasi Brest. Čeprav smo se vozili po glavni cesti, smo uživali v mirnih pogledih na okolico, saj je bilo na ta lep nedeljski dan prometa zelo malo. Peljali smo se mimo cerkve sv. Andreja in gasilskega doma vse do konca naselja, kjer pa smo zapustili glavno cesto, se odpeljali levo ter v kratkem prišli na poljsko pot. Že smo se vozili nazaj v naravi, pokazalo se nam je celo nekaj sončnih žarkov.

Po krajši vožnji smo na levi strani opazili informativno tablo za učno pot po Barju, kateri smo sledili. Čeprav je bila travnato-gozdna pot videti precej zaraščena, smo jo brez večjih težav prekolesarili. Ponudila nam je sicer nekaj kolesarskih izzivov (vožnja čez korenine in čez »drn in strm«), predvsem pa nam je ponudila občutek popolne divjine in več lepih pogledov na barvito, zaraščeno in »od sveta pozabljeno« naravo. Tu z vetrom ni bilo težav, zrak pa je bil zato zatohel in kar veseli smo bili, ko smo se pripeljali nazaj na kolovoz.

Naš cilj danes je bil tudi obisk Koščeve poti in vožnja po omenjeni »divjini« nas je pripeljala prav do začetne informativne table. Manjši leseni mostiček nas je premamil, da smo se odpeljali na drugo stran in tam nadaljevali našo vožnjo. Tu smo se na poti poučili nekaj novih stvari o barju in tudi v živo videli redko vrsto kačjega pastirja, predstavljeno na eni od tabel. Po krajši družinski kolesarski tekmi smo se pripeljali nazaj v naselje in ugotovili, da smo Koščevo pot nekje zgrešili. Vrniti smo se morali prav do lesenega mostička, saj se je po začela tik ob njem, a na drugi strani. Koščeva pot je lepo urejena in smo jo brez težav prevozili tudi s kolesi. Očaral nas je dolg lesen most, ki nas je vodil preko močvirnih travnikov do nekakšnega »otočka« sredi barja (tj. osrednja točka poti, opazovalnica v obliki gnezda). Največji izziv nam je predstavljal poplavni gozd, kjer je bila vožnja po tleh tako zelo prepletenih s koreninami, celo za kratek čas nemogoča. Le tu smo hodili ob kolesih vse do zadnje točke poti, to je območje obnove zaraščenih travnikov. Od tu smo se vozili naprej po širokem makadamu, tu in tam smo srečali celo kakšnega mimoidočega. Čeprav že malce prijetno utrujeni, smo uživali v miru poti in pogledih na okolico in njeno živo naravo. Nekajkrat nas je preletela velika ujeda in si nas dodobra ogledala iz višav, mi pa smo se počasi vračali nazaj v civilizacijo.

Pripeljali smo se nazaj na kolesarsko stezo Ižanke, kjer smo se vozili že zjutraj. Pred nami je bila le še krajša vožnja nazaj do trgovskega centra, kjer nas je avto pričakal na srečo brez parkirne kazni. Veseli smo bili, da smo se kljub ne idealnemu vremenu zjutraj vseeno odpravili od doma, saj smo ob raziskovanju Ljubljanskega barja preživeli lep dan, poln novih znanj in doživetij.

Povezani prispevki

• Ljubljansko barje in Sv. Ana
• Ljubljansko barje

Dostop

Peljemo se po avtocesti Kranj – Ljubljana in se na razcepu Kozarje usmerimo levo v smeri Novega mesta. Avtocestni obroč zapustimo na izvozu Rudnik in pri nakupovalnem centru Rudnik parkiramo avto.

Zanimivosti

Ljubljansko barje leži na robu Ljubljane, našega glavnega mesta – razteza se med Ljubljano, Vrhniko, Krimom in Škofljico. Je delno obkroženo z avtocestami, a vsakega obiskovalca bo pokrajina prevzela in nagradila na svoj način. Barje je rezultat neutrudnih človeških posegov v naravo in ob pogledu nanj vidimo veliko zelenja in ravnine. Tu je doma veliko ogroženih ptic (preko 100 vrst, med njimi je Kosec, vrsta travniške ptice, ki je edina ogrožena ptica v svetovnem merilu, ki gnezdi na Ljubljanskem barju), žab in žuželk, tudi 45 vrst sesalcev (med najbolj ogroženimi je vidra), zato če dobro prisluhnemo nam tudi oni povedo svojo zgodbo barja.

Meri približno 160 kvadratnih kilometrih, od tega je približno 135 kvadratnih kilometrov zavarovanih kot krajinski park. Področje se razprostira na tektonsko aktivnem območju in nastanek barja pripisujemo pogrezanju matične kamnine. Kraške podzemne vode so sem s seboj prinašale prod in različne usedline, veliki nanosi proda reke Save pa so pripeljali do zajezitve Ljubljanice ob izlivu v Savo ter posledično poplavitev barjanske kotline. Pred približno 6 tisoč leti se je to jezero osušilo, kar je povzročilo najprej nastanek velikega močvirja, kasneje pa barja. Fran Levstik je leta 1880 prvi uporabil naziv Ljubljansko barje (ker naj bi slišal, da Ižanci govorijo, da gredo na borje, tj. med borovce) v svojem poročilu ter tako nadomestil manj priljubljene izraze – morost, močvara ali močvirje.

Na njem je bilo najdenih več ostankov različnih kultur, ki so se na tem območju naseljevala tekom stoletij. Med njimi se največkrat omenjajo Koliščarji, prvi poljedelci na tem območju. Ti so si na ravnicah okoli jezera postavljali manjše naselbine, imenovane kolišča. Prva takšna naselbina je bila odkrita leta 1875 pri Igu, danes poznamo okoli 40 najdišč. Ostanki dveh naselbin pri Igu so bili leta 2011 vpisani v register Unescove kulturne dediščine.

Koščeva učna pot poteka po naravnem rezervatu Iški morost. Gre za 1300 metrov dolgo urejeno naravoslovno pot, na kateri obiskovalci spoznajo biotsko bogat in pester svet vlažnih travnikov. Učna pot ima 8 označenih točk, ki opisujejo različne življenjske prostore, živalski in rastlinski svet na Ljubljanskem barju. Prične se pri vstopni tabli pri mostu čez Iško (na cesti med Črno vasjo in Brestom) in vodi po 400 m dolgi poti vse do opazovalnice v obliki ptičjega gnezda (ki predstavlja osrednjo točko poti). Če jo prehodimo peč v obe smeri traja približno uro in pol.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik