Potovanja

Potopis

18. 9. 2012 – Pot v Logarsko dolino, Solčavska tisa in slap Rinka

V Logarsko dolino smo se odpravili prek Jezerskega. Prvi del poti nam je bil zaradi dveh izletov (prvi, drugi) dobro poznan, zato je minil kar hitro. Iz Jezerskega smo nadaljevali proti Jezerskemu vrhu, kjer smo prečkali mejo z Avstrijo. Peljali smo se po razgledni, panoramski cesti. Sama izbira poti je bila odlična. Zaradi lepega, sončnega vremena in čistega zraka smo imeli krasne poglede na naravo, ki so jo pričele zaznamovati prve barve jeseni. Žal pa je pot minevala počasneje, kot smo načrtovali. Z zamudo smo prečkali Pavličevo sedlo in po še vedno razgledni cesti nadaljevali pot proti Logarski dolini.

Kljub pozni uri, ki je našega najmlajšega že klicala k počitku, smo se odpeljali mimo odcepa za Logarsko dolino proti naselju Solčava. Odločili smo se namreč, da bomo izkoristili dan in se povzpeli proti Solčavski tisi. Več o samem pohodu si lahko preberete v prispevku Solčavska tisa.

Prijetno utrujeni smo se vračali proti Logarski dolini in na poti uživali v pogledih na lepo naravo. Kmalu smo našli turistično kmetijo Plesnik, kjer nas je prijazna gospodinja sprejela in nam razkazala našo sobo. Nad kmetijo smo bili navdušeni prav vsi, še posebej pa Samo, ki se je prvič srečal z nagačenimi živalmi in se celotno bivanje ni mogel ločiti od njih. Utrujeni smo se zavalili v naše postelje in preživeli nekaj uric v prijetni dremavici.

Čeprav se je sonce nevarno bližalo zatonu, smo si zaželeli preostanek dneva preživeti aktivno. Po nasvetu lastnice kmetije smo se z avtom odpravili proti slapu Rinka. Avto smo pustili na označenem parkirišču in se peš odpravili proti slapu. Pot sama ni bila naporna. Kmalu smo zagledali mogočen slap, ki je bil poln vode. Povzpeli smo se na razgledni stolp. Pri povratku pa sem si zaželel še nekaj slik slapu prav od blizu.

Da bi si bilo bolje zaželeti kaj drugega, bi lahko, če bi bil kaj hitrejše pameti, opazil že, ko so vodne kapljice popolnoma premočile fotoaparat. A pod vtisom padajoče gmote vode nisem bil sposoben sprejemanja racionalnih odločitev. Streznil me je šele moker piš, ki je priletel izpod slapu in me v trenutku premočil do kože. Tako sem se premočen, premražen in osramočen podal za ostalimi, suhimi junaki, ki so bili že na pol poti do avtomobila.

Mrak in prazni želodci sta nas opomnila, da je čas za večerjo. Ker smo prvi dan našega izleta preživeli bolj na kruhu in vodi, smo si zaželeli napolniti želodce s čim toplim. Žal je naša turistična kmetija stregla zgolj zajtrk, zato smo morali iskati srečo v sosednji Ojstrici. A tam poleg gneče za šankom v gostilni ni bilo žive duše. Zato smo poskusili srečo v višje ležečem penzionu na Razpotju. Pričakal nas je cel avtobus lačnih šolarjev, tako da je za nas zmanjkalo miz. Polet tega nam tudi ričet po celem dnevu ni ravno dišal.

Kot zadnje upanje smo se zatekli v hotel Plesnik. Čeprav po videzu nismo sodili tja, so nas lepo sprejeli, posadili za lepo pripravljeno mizo in kraljevsko pogostili. Sicer so bile tudi cene višje kot v pred tem omenjenih polomijah, a je bila hrana temu primerna. Tako je padla odločitev o tem, kje se bomo pustili razvajati. Polnih želodčkov in zapirajočih oči smo tako komaj našli naše postelje in se prebudili šele v naslednje jutro.

19. 9. 2012 – Robanov kot in Presihajoči studenec

Če smo prejšnji večer lovili zadnje sončne žarke, sonca to jutro ni bilo na spregled. Da pa nas vreme ne bi preveč spravilo v slabo voljo, je poskrbela oskrbnica z odličnim domačim zajtrkom. Domače salame, marmelade, skuta, mleko, jogurti, kislo mleko, … Nekje v ozadju je bila menda tudi Nutela, a nas niti ni zanimala.

Ko smo pozajtrkovali, je bilo vreme enako kislo kot prej. Vremenoslovci so napovedovali dež šele za popoldne, zato smo se odpravili proti Robanovem kotu. Pot nas je vodila iz Logarske doline skozi Solčavo. Avto smo pustili na enem izmed označenih parkirišč, čeprav bi lahko parkirali višje pri Robanovi kmetiji.

Več o pohodu v Robanov kot si lahko preberete v prispevku Robanov kot.

Ker se dež tudi ob povratku še ni odločil namočiti zemljo, smo se odpravili proti Presihajočemu studencu. Parkirali smo na označenem parkirišču in v nekaj minutah peš poti ob cestišču prišli do vodnjaka. Na naše razočaranje je bil popolnoma prazen. Ko smo že želeli oditi, pa se je nekaj pričelo premikati. V slabi minuti se je iz ničesar prikazala voda in pričela polniti kotanjo. Žal je ni napolnila do vrha, a vseeno smo uživali ob tem naravnem, a nenavadnem pojavu. Voda je tako hitro kot je prišla, tudi izginila v majhnih razpokah. Pri studencu smo vztrajali še približno 15 minut, a se ni več napolnil. Tako smo se vrnili proti naši kmetiji.

Po popoldanskem počitku nas je pričakalo deževno popoldne, ki smo ga preživeli v sobi. Ko smo želeli oditi na sprehod, smo bili v nekaj minutah mokri do kože. Tako nam ni ostalo drugega kot sušenje oblačil in odhod na večerjo v hotel. Tudi tokrat nas večerja ni razočarala, še manj pa pustila lačne. Polni dvomov, kaj nam bo prinesel naslednji dan, smo se prepustili sanjam.

20. 9. 2012 – Potočka zijalka, Razgledna cesta, kolesarjenje po dolini

Dež je ponoči ponehal in s seboj prinesel sončen in jasen dan. Ko ga vsaj ne bi. Okoliške hribe je namreč pobelil sneg in kratek skok na balkon (da, naša soba je imela pravi, leseni balkon) je povedal, da je zunaj primerno bolj za bunde kot za kratke rokave. Obilen zajtrk pa nas je spravil v dobro voljo in nas opogumil, da smo se odpravili proti Potočki zijalki.

Ponovno smo se peljali skozi Solčavo, nato pa naravnost v klanec proti Olševi. Avto smo pustili pri kmetiji, kjer se prične tudi ena izmed označenih poti proti jami. Več o samem pohodu si lahko preberete v prispevku Potočka zijalka.

Premraženi smo se vrnili proti avtomobilu. Ker je bilo notri bistveno topleje kot zunaj, smo se prav počasi odpeljali proti Logarski dolini. Za povratek smo si izbrali Razgledno cesto in moramo reči, da smo se peljali res počasi, saj so nam pogledi jemali dih. Sneg na vrhovih, ki obdajajo dolino, jesenske barve gozdov in sonce so nas prestavili na čisto drug svet. Tako smo se na vsakem ovinku ustavili in slikali, hkrati pa pozdravljali enako misleče. Panoramska cesta nas je vodila mimo izvira železne vode.

Z znanjem o mineralnih vodah, pridobljenem na Jezerskem, smo z užitkom poskusili tudi to slatino in ugotovili, da ima okus po zarjavelih žebljih. Železna voda je kar pravo ime zanjo. Vseeno pa smo si jo nekaj natočili tudi za popoldansko krepčanje.

Prihod v Logarsko dolino je pospremil popoldanski počitek in celjenje bolečih mišic. Ker pa je sončno popoldne dodobra razgrelo dolino, smo pozabili na utrujenost, si izposodili kolesa in z njimi prekrižarili spodnji del doline. Seveda je bil del doline že zavit v senco, fotoaparat je ostal doma, za povrh pa so se mi še pokvarile prestave, tako da smo bolj korektno raziskovanje doline prepustili naslednjemu dnevu.

Ponovno odlična večerja v hotelu nas je kar odnesla v svet sanj.

21. 9. 2012 – S kolesi po Logarski dolini

Četrti dan smo preživeli na kolesih. Zjutraj smo, kljub bolečim zadnjicam, takoj po zajtrku poskakali na kolesa in se zapeljali do spodnjega dela doline. Tam smo uživali ob prizorih najbolj klasičnih fotografskih motivov doline in ogledu bližnjih znamenitosti, sredi dneva pa smo se vrnili proti naši turistični kmetiji.

V sobi smo si privoščili opoldanski počitek. Pred nami je bil namreč še drugi, zgornji del doline, katerega smo raziskovali vse do zahajajočega sonca, ko smo se spet vrnili nazaj do kmetije. Podrobnejši opis lahko najdete v prispevku S kolesi po Logarski dolini.

Ker se sonce kar ni hotelo posloviti, smo si lahko ogledali še slapišče Palenk, ki se je skrivalo tik za hotelom Plesnik. In bilo nam je žal, da si ga nismo ogledali že prvi, drugi, tretji dan. Čeprav slapišče ni bilo tako mogočno kot slap Rinka, pa je bilo čudovito opazovati vodo, kako se v tisočerih majhnih slapičih pretaka prek skal v dolino, zahajajoče sonce pa se igra z razpršenimi kapljicami in še dodatno skrbi za čarobnost prizora.

Ker je bil to naš zadnji večer v Logarski dolini, smo se poslovili od prijaznih hotelirjev, ki so skrbeli za našo prehrano z odličnimi obroki. Nato pa še zadnjič popadali v postelje na naši turistični kmetiji.

22. 9. 2012 – Pravljični gozd, povratek domov

Čeprav se je izlet pričel slabo, s številnimi neprijetnostmi in težavami v prvem dnevu, slabi napovedi in nestabilnemu vremenu, pa se je izkazal za zelo lepega, polnega prečudovitih doživetij, izkušenj in pogledov. Tako smo se kar malo žalostni odpravili na naš zadnji zajtrk v prijazni turistični kmetiji.

Avto smo napolnili s prtljago, se poslovili od gostiteljev in se odpeljali proti penzionu Na razpotju. Tam nas je namreč čakal pravljični gozd. Domačini so namreč po gozdu uredili potke, ob njih pa predstavili številne slovenske ljudske, pa tudi znane tuje pravljice. Samo je bil morda še malo premajhen, da bi razumel najine kratke obnove pravljic. Zato pa je toliko rajši srečeval njemu po velikosti enakovredne palčke, se skrival v rudnikih, indijanskih vigmanih, da ogromnega čevlja Ajdovske deklice sploh ne omenjamo.

Naše raziskovanje pravljic se je po pričakovanjih zavleklo. A kaj, ko je bil dan ponovno sončen in topel. Vrniti pa smo se nameravali po razgledni poti prek Pavličevega sedla, kar je pomenilo počasno uživanje v razgledih.

Seveda moj na novo odkriti hobi, lov za zakladi, ni počival cel teden. Tudi zadnji dan tako ni smel biti izjema. Po njegovi zaslugi smo tako ob poti našli dva izvira slatine. Kot bi mignil smo prispeli na Jezersko, kjer smo se pričeli zavedati, da se je naša pravljica zaključila. A vsem nam je bilo jasno, da nam je pustila veliko, res veliko lepih doživetij, občutkov in slik. Tistih, zajetih v objektivu aparatov, ter tistih, shranjenih v skritih kotičkih naših glav.

Povezani prispevki

• Solčavska tisa
• Robanov kot
• Potočka zijalka
• S kolesi po Logarski dolini

Zanimivosti

V Kamniško-Savinjskih Alpah leži verjetno ena najlepših dolin v Sloveniji, Logarska dolina. Deli se na tri dele: spodnji, pretežno travnati del je imenovan Log, srednji, povečini gozdnat je Plest, in zgornji, večinoma gozdnat in gruščnat je Kot. Čeprav je sama dolina nastala kot posledica tektonskih razpok, je njeno današnjo podobo oblikoval ledenik, zato ima značilno podobo alpske ledeniške doline. Leta 1957 je bila Logarska dolina razglašena za krajinski park, ki so ga leta 1992 v upravljanje dobili domačini.

Prek celotne doline je speljana peš pot, ki se vije mimo večine njenih naravnih in kulturnih znamenitosti. Med naravnimi je posebej potrebno omeniti izvir Črne, slapišče Palenk, slap Rinka, Logarjevo lipo in Plesnikov brest ter krnico Okrešelj. Čeprav ni del same Logarske doline, je potrebno omeniti tudi bližnjo Potočko zijalko, eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji. Med kulturnimi znamenitostmi lahko omenimo Dom sester Logar (sedaj poznan kot Dom duhovnih vaj), Kaščo, Kapelo Kristusa Kralja, Planšarijo v Logarskem kotu in oglarsko ter olcarsko bajto.

Slap Rinka je prvi izvir reke Savinje. Nahaja se v Kotu, zatrepu Logarske doline. Sestavljajo ga trije slapovi, od katerih je najbolj znan spodnji s padcem okoli 90 m. Skupna višina slapu meri 105 m. Do njega nas vodi 15 minut dolga pot, speljana od parkirišča na koncu doline.

Izvir Črne je drugi izvir reke Savinje. Izvira izpod skal temno sivega apnenca. Sam potok je dobil ime po temni nepropustni glini, zapuščini nekdanjega ledeniškega jezera.

V bližini se nahaja naselje Solčava, ki se prvič omenja leta 1268. Sedaj je s 240 prebivalci središče Solčavske občine. Tu stoji župnijska cerkev svete Marije Snežne iz leta 1461. Solčava je tudi izhodišče za pohod do Solčavske tise, ki se nahaja nad naseljem pri opuščeni Hribarjevi domačiji.

Poleg Logarske doline si je v okolici vredno ogledati tudi dolini Matkov in Robanov kot.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik