Info
- Zahtevnost: srednje težka
- Trajanje: do 3 ure
- Letni čas: jesen
Višine
- Višina izhodišča: 642 m
- Višina cilja: 820 m
- Višinska razlika: 178 m
O poti
- Parkirišče: označeno parkirišče
- Podlaga poti: gozdna pot
- Tip poti: označena pot
- Značilnosti poti: krožna pot
Vrednote
- Uživajte v: razgled, mir
- Naravne znamenitosti: posebno drevje
- Urbane znamenitosti: brez
Potopis
Pot smo pričeli na centralnem parkirišču v Solčavi. Seveda smo sledili cesti in oznakam za Tiso, ki pa se je izkazala kot ime gostilne. Tako smo se vrnili do izhodišča in približno 20 m višje, ob turističnem centru, odkrili nove oznake za peš pot k Solčavski tisi ter tudi omenjen most. Za mostom smo zavili levo in sledili oznakam. Pot se je zelo strmo vila v številnih ovinkih po pobočju. Mir in lepota narave sta nas spravljala v dobro voljo, a utrujenost od dolge vožnje, neznani kraji ter prazni želodci navdajali s črnimi mislimi. Predvsem jaz sem imel kar težave. Na srečo smo po dobre pol ure uzrli domačijo, poleg nje pa mogočno tiso. Na klopcah smo se okrepčali, napili vode, šele nato pa uzrli lep razgled in doumeli mir okolice. Tegobe poti in črne misli vzpona so bile pozabljene, pred nami je bil čisti užitek. Uživali smo do te mere, da smo ponovno zgrešili pot za spust. Morali bi ob tisi slediti potki desno proti kmetiji Ravničar, mi pa smo se držali gozdne ceste levo in ravno tako prispeli v Solčavo. Tako naša zmota ni bila tako velika, pot pa v nasprotju z vzponom dokaj položna. V dolino smo prispeli na zgornjem delu Solčave, tako da smo se sprehodili še do znane cerkvice in mimo pokopališča do avtomobila. Sledila je pot v Logarsko dolino. S tem, sicer strmim izletom, smo zelo lepo pričeli naše dogodivščine na tem prečudovitem koščku Slovenije.
Povezani prispevki
Dostop
Iz Kranja se peljemo preko Jezerskega, nato pa zavijemo na avstrijsko razgledno pot čez Pavličevo sedlo. Spust v dolino nas kmalu pelje mimo Logarske doline do Solčave. Avto pustimo na enem izmed urejenih parkirišč ob turističnem centru.
Zanimivosti
Zanimivo je, da pogosto znamenitost kraja ni cerkev, ni muzej, ni grad, pravzaprav niti ni delo človeških rok. Pogosto je to čisto navadno drevo zavidljivih mer ali starosti. Tako je kot največja znamenitost Solčave omenjena Solčavska tisa. Nahaja se pri opuščeni kmetiji Hribernik. Njeno starost je težko določiti. Tise namreč rastejo počasi, hkrati pa ob njih večkrat poženejo prirastki, tako da je lahko eno drevo sestavljeno iz več debel. Solčavska tisa ima obseg prek treh metrov, kar je za tise precej. Tisa je bila prvič omenjena leta 1840. Leta 1924 ji je strela odbila vrh, leta 1948 pa je ob udarcu strele zagorela in se skoraj posušila. Do sedaj si je z novimi poganjki čisto opomogla in se ponosno nastavlja očem občasnih obiskovalcev. Od leta 1951 je tisa zavarovana kot naravna znamenitost in naravni spomenik. Že leta 1904 so do nje člani Savinjske podružnice planinskega društva speljali planinsko pot.
Zemljevid
Galerija slik
