Hribi
Kriva jelka je jasa v spominskem parku Udin Boršt. Do Krive jelke gremo sicer večkrat na sprehod iz Zg. Dupelj mimo cerkve sv. Mihaela, a tokrat smo se udeležili tradicionalnega zimskega pohoda z baklami. Začetek pohoda je bil pri gasilskem domu, od koder se nas je več kot 100 pohodnikov s prižganimi baklami podalo na pot. Sprehod ponoči in ob toliko baklah je bilo res posebno doživetje.
Na Sveti Mohor smo tokrat odšli v suhi zimi. Našo običajno direktno pot mimo kmetije Gaber smo tokrat dopolnili z vzponom na Špičasti hrib. Vzpon je kratek, a precej strm. Vrh ima lepo urejene klopce in vpisno knjigo, ni pa razgleden. Spustili smo se mimo Gabra in uživali v lepih razgledih na pobeljene vrhove na poti do vrha in cerkve sv. Mohorja. Pri povratku smo občudovali igro narave z ledom.
Lep jesenski dan smo izkoristili za obisk Krasa in sprehod po Poti miru na Krasu. Na tej poti smo našli mir v pravem pomenu besede, čudovito kraško pokrajino z rdečim rujem in zgodovinsko dediščino 1. sv. vojne. Sprehodili smo se do jame Pečinke in uživali v razgledu z vrha Pečina, nadaljevali mimo Borojevićevega prestola do Cerja s spomenikom in si za konec ogledali vodnjak pred vasjo Lokvica.
Na Lipansko planino smo odšli s planine Javornik. Prečkali smo Medvedovo Konto in do Blejske koče videli že veliko cvetja in čudovite okolice. Nadaljevali smo proti Mrežcam, kjer smo si vzeli čas za slikanje pogačic. Na grebenu smo uživali razgled na Triglav in drugo visokogorje, izpostavljeni del tik pred Lipanskim vrhom pa nas je res napolnil z adrenalinom. Spustili smo se po strmejši poti.
Na Pohorju smo obiskali barje, poznano kot Lovrenška jezera. Pohod smo pričeli pri Ribiški koči, od koder smo se povzpeli na Jezerski hrib s spomenikom padlim. Hodili smo večinoma po gozdni poti, občasno pa smo prečkali travnike s spomladanskim cvetjem in zadnjimi ostanki snega. Mimo razbitin letala smo se spustili na Ribniško sedlo in se povzpeli nazaj do Lovrenških jezer z razglednim stolpom.
Na planino Preval smo se iz mejnega prehoda Ljubelj odpravili skupaj z agility društvom. Hodili smo po Bornovi poti skozi Bornove tunele. Sama pot sicer ni zahtevna, a je zaradi izpostavljenosti na več delih od nas zahtevala previdnost. Kljub temu pa je bila ravno pravšnja za dopoldansko druženje družin s pasjimi prijatelji. Pri Koči na planini Prevala smo se okrepčali, nato pa se vrnili v dolino.
Proti Martuljškim slapovom smo se odpravili iz Gozda Martuljek. Hodili smo po soteski potoka Martuljek, prečkali nekaj mostičkov in se povzpeli do Spodnjega slapu. Mimo Brunarice pri Ingotu nas je vse strmejša pot vodila proti Zgornjemu slapu, ker pa je voda odnesla del poti do njega žal nismo prišli. Pri povratku smo po še zahtevnejši poti obiskali dolino Za Akom, ki je bila zavita v meglo.
Na toplo pomladno popoldne smo obiskali Pokljuško sotesko, ki je bila ob našem obisku žal zaprta. Po pogovoru z ostalimi pohodniki smo se le odločili za obisk. Uživali smo v res lepi naravi in miru. Sprehodili smo se do Pokljuške luknje in tudi na njen vrh. Po precej divji poti in prečkanju mostu v najožjem delu soteske smo uspeli priti do galerij kraljeviča Andreja, ki so bile žal polomljene.
Na topel pomladni dan smo obiskali Blejski Vintgar. Pot je nezahtevna in lepo urejena ob reki Radovni. Poseben čar obisku so nam naredili hoja po mostovih in galerijah, pogledi na brzice in manjše slapove ter seveda pogled na slap Šum, ki zaključuje sotesko. Sprehodili smo se še do cerkvice sv. Katarine, kjer smo uživali lep razgled na Bled in okolico, nato pa smo se vrnili skozi sotesko.
Kriška gora velja za eno izmed najlepših razglednih točk v Sloveniji. Mi smo naš pohod začeli v Gozdu in se odpravili po lažji poti do Koče na Kriški gori. Gozdna pot nam je nudila veliko sence, zaradi strmine na več odsekih pa smo bili zelo hvaležni za počitek klopem ob poti. Z vrha Kriške gore smo se odpravili tudi v smeri Tolstega vrha, a smo zaradi zasnežene poti obrnili nazaj v dolino.
Bistriška planina je priljubljena pohodniška in sprehajalna točka. Do nje vodi več poti, mi smo izbrali pot z izhodiščem z Brezij pri Tržiču. Po začetnih težavah z iskanjem možnega mesta parkiranja in začetnim malce strmejšim vzponom, je bil pred nami prav prijeten lahkoten sprehod. Na planini pa smo pri Koči na Bistriški planini le pomalicali in se zaradi slabega vremena hitro vrnili v dolino.
Na Svetega Mohorja smo se podali iz Čepulj. Tu smo se iz parkirišča najprej podali v najstrmejši klanec pohoda, ostala pot pa je bila večinoma ravninska ali z lažjimi vzponi. Na poti nas je presenetilo cvetje ob poti, medtem ko smo nekoliko višje srečali še precej snežnih zaplat. Na vrhu smo si pri cerkvi sv. Mohorja in bivši mežnariji odpočili, potem pa po isti poti vrnili v dolino.
Sprehodili smo se po dolini Tamar. Izpred skakalnice v Planici smo po lepo urejeni makadamski poti prišli do Planinskega doma Tamar, kjer pa se zaradi gneče turistov niti nismo zadrževali. Od Kapele Marije Pomagaj smo rajši odšli proti slapu Nadiža. Naša vztrajnost pri strmem vzpenjanju do izvira je bila poplačana z vsemi vodnimi lepotami na poti. Iz doline Tamar smo se odpeljali še do Zelencev.
Na Peč (Tromejo) smo se povzpeli izpred Planinskega doma Tromeja. Pri vzponu v jutranjem hladu smo uživali v jesensko obarvani naravi in pogledih na zasnežene vrhe gora v okolici. Na lahki poti do vrha so nas spremljali mir in nežni vodni šumi bližnjih potokov. Vrh nam je ponujal čudovit razgled v dolino pod Poncami in okoliške gore ter daljši oddih na prijetnih sončnih žarkih.
Na Porezen smo se odpravili izpred Kmetije Jurež v Davči. Sledili smo markirani gozdni poti in prečkali več manjših potočkov. Prvi krajši počitek smo naredili ob zapuščeni kamniti hiši že blizu planine. Sledili smo poti po pobočju in kmalu zagledali Dom na Poreznu. Do vrha Porezna s spomenikom in lepim razgledom nas je ločil kratek vzpon. V dolino smo se spustili mimo bunkerjev in pastirske koče.
Obiskali smo tri vrhove nad Soriško planino. Na Možica smo se podali po bolj razgledni poti mimo Lajnarja, preko grebena pod Slatnikom in mimo stare kasarne do vrha Možica. Od tu smo se spustili mimo bunkerjev in kasarne do sedla, kjer je bil pred nami vzpon na vrh Lajnar. Pri spustu smo se odločili še za vzpon na bližnji Trauh. Tu pa smo res zaključil naš pohod in se vrnili na Soriško planino.
Na Planino Korošica vodi več poti, mi smo jo obiskali z izhodiščem pod mejnim prehodom Ljubelj. Gozdna pot je speljana po serpentinah in precej razgibana, večkrat se nam je odprl tudi lep razgled v dolino in na okoliške gore. Ko smo prispeli do planine, smo hodili med številnim cvetjem in vse do Kocbekovega doma na Korošici uživali v slikanju. V dolino so nas pregnale prve kaplje dežja.
Bistriška planina je priljubljena pohodniška in sprehajalna točka. Do nje vodi več poti, mi smo izbrali pot z izhodiščem z Brezij pri Tržiču. Po začetnih težavah z iskanjem možnega mesta parkiranja in začetnim malce strmejšim vzponom, je bil pred nami prav prijeten lahkoten sprehod. Na planini smo pri Koči na Bistriški planini pomalicali, potem pa se lahkotno vrnili v dolino.
Na Svetega Mohorja smo se podali iz Čepulj. Tu smo se iz parkirišča najprej podali v najstrmejši klanec pohoda, ostala pot pa je bila večinoma ravninska ali z lažjimi vzponi. Pot nas je večinoma vodila po gozdu, odprlo pa se tudi nekaj razgledov pri prečkanju travnatih pobočij. Na vrhu smo si pri cerkvi sv. Mohorja in bivši mežnariji odpočili, potem pa po isti poti vrnili v dolino.
Na Sv. Jošt nad Kranjem smo se povzpeli iz Stražišča. Izbrali smo Sodarjevo pot, ki velja za bolj priljubljeno. Večino časa poteka po senci gozda, kjer tudi strmina ne popušča. Pri lesenem krokodilčku, ki skriva izvir pitne vode, smo imeli pavzo. Mimo taborniškega doma smo nadaljevali po cesti, ki nas je pripeljala do Doma na Joštu in cerkve sv. Jošta. V dolino smo se vrnili skozi Javornik.
Tokrat smo Pokljuko obiskali v snegu. Naš pohod smo začeli pri vojašnici in nadaljevali proti strelišču biatlonske proge. Ob tekaški progi smo se odpravili v smeri planine Konjščice, a zaradi več ledenih in snežnih težav na poti do planine nismo prišli. Odločili smo se za povratek po isti poti in uživanje v pogledih na zimske Pokljuške gozdove. Dan smo zaključili s sprehodom ob Blejskem jezeru.
Na Križno goro smo se podali iz Javornika pod Sv. Joštom nad Kranjem. Hodili smo po asfaltni cesti vse do Čepulj in Planice ter uživali v pogledih na jesensko obarvano naravo. Pri Lavtarskem vrhu smo zavili na gozdno pot in hodili preko travnatega pobočja z lepimi razgledi v dolino ter naprej po gozdu. Do cerkve Sv. Križa nas je vodil še spust po asfaltu v naselje in krajši sprehod po makadamu.
Na Triglav smo se odpravili iz Rudnega polja. Naš pohod je trajal tri dni. Prvi dan smo šli mimo Vodnikovega doma čez Konjski preval do Kredarice. Drugi dan smo se povzpeli čez Mali Triglav na vrh Triglava in se krstili pri Aljaževem stolpu. Spustili smo se preko Planike do Doliča in tam zaradi vremena prespali. Tretji dan smo uživali v Dolini Triglavskih jezer med svizci, belkami in kozorogi.
Storžič je precej obiskan dvatisočak, prepoznan po stožčasti obliki. Mi smo se na vrh odpravili izpred Doma pod Storžičem po poti skozi Žrelo. Na tej težji poti smo se večkrat srečali z utrujenostjo in izpostavljenostjo terena. Ob poti smo videli planiko in drugo gorsko cvetje, na vrhu pa so nam družbo delale planinske kavke. Spustili smo se prek Škarjevega robu, ki je zahteval kar previden korak.
Na Vrtačo sva se podala iz Ljubelja preko pobočja smučišča Zelenica. Izpred Doma na Zelenici sva se zaradi sonca kmalu odpravila naprej. Gozdna pot se je spremenila v kamnito, na kateri sva videla veliko gorskega cvetja. Hoja po grebenu je ponujala lep razgled na Stol in okoliške gore. Vrh Vrtače označuje cepin, pri katerem sva kljub vetru v družbi kavk naredila daljši počitek pred povratkom.
Na Stol sva se povzpela izpred Valvazorjevega doma. Na poti sta se izmenjevali hoja preko travnikov in hoja po senci gozda. Na Žirovniški planini sva se odločila za položnejšo, Žirovniško pot proti vrhu. Po počitku na klopci pri Janezu sva se povzpela proti Prešernovi koči. Po krajšem počitku sva se povzpela na vrh Stola. Vračala sva se po strmejši poti po sedlu med Malim in Velikim Stolom.
Češka koča stoji na ovalni krnici pod Grintavcem in ob robu prepadnega pobočja. Midva sva se do nje podala s smeri Planinskega jezera na Jezerskem. Pot je speljana po gozdu in nudi precej sence, vseeno je bil počitek na Andrejevi klopi dobrodošel. Drugi del poti ponuja lepe razglede, pri hoji pa so naju spremljali metulji, muhe in lepo cvetje. Zaradi snežne odeje do Koče na Ledinah nisva prišla.
Nanos je široka kraška planota in najbolj značilna gora Notranjske. Pot nas je iz Razdrtega vodila po zelo gostem, a svetlem gozdu, bogatim tudi z različnim cvetjem. V zgornjem delu poti smo uživali lep razgled v Vipavsko dolino. Nato nas je do vrha z Vojkovo kočo na Nanosu ločil še kratek sprehod mimo cerkve sv. Hieronima. Vračali smo se po strmejši poti, ki je od nas zahtevala previden korak.
Na Golico sva se odpravila v času narcis. V izogib gneči pohodnikov na poti, sva se na vrh podala po zahtevni poti. Hodila sva po gozdu, kjer strmina ni popuščala. Malce pred Kočo na Golici se je odprl lep razgled v dolino in obenem pogled na Golico. Po druženju s kavkami pri koči sva se podala proti vrhu. Na poti žal nisva videla veliko narcis, je bil pa razgled v Avstrijo toliko lepši.
Na Blegoš sva se povzpela po najbolj obiskani poti, ki vodi izpred lovske koče na Črnem Kalu. Med hojo sva občudovala razgled na škofjeloške hribe in dolino, videla sva veliko pomladnih cvetlic in hkrati lahko naredila tudi snežno fotografijo. Na vrhu sva občudovala razgled, nato pa sva se spustila do Koče pod Blegošem. Pri vračanju v dolino sva se srečala z (bolnim) divjim petelinom.